Oaza miru na slovenski obali
V Sloveniji imamo približno 46 kilometrov morske obale. To je v primerjavi z drugimi sredozemskimi državami malo, a hkrati dovolj, da se je celo ohranilo nekaj koščkov neokrnjene narave. Eden najzanimivejših in najskrivnostnejših krajev ob našem morju so Sečoveljske soline ob reki Dragonji na meji s Hrvaško. To je kraj, kjer preteklost še ni izzvenela v pozabo, kjer lahko še vedno srečamo zagorele solinarje s kupi soli, kjer se nizko nad morjem spreletavajo vodne ptice in kjer se lahko tudi sredi turistične sezone naužijemo miru. Zanimiv preplet sedanjosti in preteklosti ter bogat živalski svet pa privabljata v soline čedalje več obiskovalcev – leta 2002 so jih našteli 8.000, lansko leto pa že več kot 36.000.
Krajinski park Sečoveljske soline
Krajinski park Sečoveljske soline je sestavljen iz dveh delov. V severnem, ki se imenuje Lera, še vedno aktivno pridobivajo sol, južneje pa ležijo Fontanigge, kjer so pridobivanje soli opustili pred približno štiridesetimi leti. Ta del parka zaznamujejo razvaline solinskih hiš, ki mu dajejo skoraj pravljično podobo. Vhod v južni del parka je nevsakdanji, skorajda malce pustolovski. Ker Lera in Fontanigge po kopnem nista povezana, se moramo peljati do mejnega prehoda Sečovlje in prečkati kontrolno točko slovenske policije, tik pred Dragonjo pa zavijemo desno na makadamsko pot, ki nas pripelje do zapornice. Za njo se začne trikilometrska sprehajalna in kolesarska pot do izliva Dragonje in Muzeja solinarstva.
Sprehajalna pot ob Dragonji
Makadamska pot, ki se v loku polagoma obrača proti severozahodu, teče ob visokem nasipu, za katerim lahko le slutimo Dragonjo, na drugi strani pa je plitvina, ki je ponekod na gosto prekrita z algami. Na prijetnih razglednih krajih so klopi, ki nas vabijo v svoje naročje, informacijske table ob poti pa nevsiljivo predstavljajo pokrajinske značilnosti in solinske prebivalce. Fontanigge res niso kraj, kjer bi se človek predajal naglici – tu se čas ne meri z urami, ampak z letnimi časi. V vodi se zrcalijo razvaline solinskih hiš, ki jih je na Fontaniggah več kot sto, v daljavi pa se s tal dvigne jata galebov in z vriščem odleti nekam stran. Ta del Sečoveljskih solin namreč nudi zavetje številnim pticam – doslej so jih našteli več kot 270 vrst, približno 90 pa jih tod tudi gnezdi.
Muzej solinarstva
Ko se nasip zniža in izgine, Dragonjo pa objamejo valovi, ki umirjeno pljuskajo ob obalo, se pot v loku obrne in krene proti Muzeju solinarstva. Doslej se nam je zdelo, da so solinarji že pred stoletji zapustili Fontanigge, ob vstopu v muzej pa nas prešine, da so morda šele včeraj nagrabili zadnji kupček soli. Ob ogledu muzejskih predmetov nam vodič korak za korakom odstira življenjsko zgodbo solinarjev in njihovih družin. Sečoveljske soline so bile nekoč precej večje kot danes, zato je v njih delalo na stotine ljudi, ki so tu živeli od aprila do septembra. Njihovo življenje ni bilo lahko, saj ni bilo pitne vode, kurjave in vrtov, zaradi higiene pa so bile prepovedane tudi živali. Solinarji so bivali v prvem nadstropju kamnitih hiš, ki so jih nekoč varovale pred poletno pripeko, danes pa njihovi ostanki obiskovalce Sečoveljskh solin spominjajo na čase, ki jih več ni.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
