Monokultura solate / Profimedia
‘Zdravorazumska’ teorija pravi, da je treba plevele odstranjevati z zelenjavnega vrta in cvetličnih gred, saj da pri svoji rasti izčrpavajo hranila iz prsti in s tem zažirajo zaželene rastline. A resnica je ravno obratna: gola zemlja, v kateri ni korenin, nima pestrega nabora mikrobov in drugih organizmov, ki so ključni za delujoče kroženje hranil. zapleveljena greda je tako lahko veliko bolj rodovitna kot pedantno opleta, ki časa prazna na naslednji posevek.
Monokulture, tj. zasaditve, ki vsebujejo eno samo rastlino, imajo seveda praktične prednosti. Žita, denimo, je lažje požeti, če med njim ne rastejo druge rastline, medtem ko bi radkvice težko našli v gostem prepletu divjih cvetlic. A praksa kaže, da so mešani posevki veliko bolj produktivni. Narava pri tem ne dela razlik med mešanim posevkom, ki ga je sestavil človek in takim, ki je nastal spontano iz semen divjih cvetlic v okolju. V obeh primerih velja, da je vsota večja od skupka posameznih delov.
Le poraščena zemlja je živa
Znanstveniki so pred leti odkrili, da rastline iz korenin oddajajo sladkorje, ki hranijo točno določene mikroorganizme v koreninskem območju (t.i. rizosferi). Ti mikroorganizmi rastlino na različne načine oskrbujejo s hranili, poleg tega pa bakterije zlepijo mineralne delce in tako zagotovijo optimalno strukturo prsti, tako da se lahko voda in kisik prosto gibljeta.
Skupnost vseh organizmov, ki živijo v prsti, tvori t.i. mrežo hranil (ang. soil food web), po kateri dušik, ogljik, kalij, fosfor in mineralne snovi krožijo preko razkroja organskih in anorganskih snovi. Na dnu mreže so bakterije, arheje in gljive, ki razkrajajo organsko snov in kamnine. Bakterije nato recimo postanejo plen amebe, ki jo nato poje nematoda, ko ta umre ali jo poje večja žival, hranila v njej nadaljujejo pot po mreži. Drug vidik mreže hranil je mikoriza, to je simbioza med gljivami in koreninami rastlin, v kateri rastlina v zameno za sladkorje od gljive prejema mineralne snovi in vodo.
In da bi vsa ta pestrost življenja v prsti lahko obstajala, so potrebne rastline, ki velik del sladkorjev, ki jih ustvarijo s fotosintezo, porabijo za ‘hranjenje’ njim koristnih mikroorganizmov. Nič čudnega, da kmetje porabijo ogromne količine gnojil, ko pa so njihove njive po žetvi in oranju mrtve puščave. Rastline v naravi ne potrebujejo gnojenja, pa je vseeno vse bujno in zeleno.
Fosforjev paradoks je pojav, pri katerem zaradi gnojenja s fosforjevim mineralnim gnojilom rastline prekinejo simbiotski odnos s posebno vrsto bakterij, ki sicer poskrbijo za razpoložljivost fosforja v prsti. Rastline tako postanejo odvisne od gnojenja.
Prednosti plevelov
Ker so se v milijonih let spletle kompleksne povezave med mikroorganizmi in rastlinami, je za pestrost POD površjem nujna pestrost NAD površjem. Večja kot je pestrost in vitalnost skupnosti organizmov v prsti, manjša je možnost, da bi rastline občutile pomanjkanje hranil.
Naše babice bi se zgražale, a s to gredo ni prav nič narobe / Profimedia
In kakšno vlogo imajo v tej zgodbi pleveli na vrtu? Pleveli pač niso nič drugega, kot divje cvetlice oz. rastline, ki rastejo na mestu, kjer jih ne želimo. Kaj pa, če spremenimo našo miselnost in plevelom priznamo njihovo koristno vlogo, ki jo igrajo?
- Pleveli so naravna zelena zastirka: Prst, ki jo zastirajo rastline, je zaščitena pred vremensko erozijo in zbitostjo zaradi dežja, poleg tega pa je zasenčena in se počasneje suši, voda pa lažje pronica vanjo.
- Pleveli ohranjajo hranila v gornjih plasteh in preprečujejo spiranje hranil. Poleg tega rastline z globoko korenino (npr. gabez, lučnik, divje korenje, preslica) črpajo hranila iz globokih plasti na površje, kjer postanejo dosegljiva rastlinam s plitvim koreninskim sistemom. Če take plevele redno režemo in njihovo zeleno maso razprostiramo po gredi, smo hkrati pognojili prst in jo prekrili z zastirko – dve muhi na en mah.
- Pleveli hranijo opraševalce. Če pri odstranjevanju plevelov nismo preveč dosledni, nam bo na vrtu vedno kaj cvetelo, pa naj bodo to samo marjetice in regrat. To pomeni, da imajo opraševalci na našem vrtu vedno kaj za jesti in s tem razlog, da se tu zadržujejo. Ko bo treba oprašiti paradižnik, paprike in fižol, jih bomo veseli.
- Pleveli, kot vse rastline, hranijo mikroorganizme v prsti, s čimer zagotavljajo razpoložljivost hranil.
- Pestrost rastlin pomeni pestrost žuželk. Več žuželk pomeni več ptic. Več žužkojedih ptic na našem vrtu pomeni manjšo možnost za resne težave s škodljivci.
In še bi lahko naštevali. Naslednjič torej, ko se odpravimo pleti vrt, za trenutek obstanimo in pomislimo, ali so res VSE divje rastline nezaželene, ali bomo opleli le določene, ki bi sicer lahko preveč podivjale in prerasle naš vrt (recimo japonski dresnik, žlezova nedotika,… tudi zlata rozga je malo prevelika za med zelenjavo). Problematične invazivne vrste torej odstranimo s koreninami vred, medtem ko lahko avtohtone zeljnate plevele samo trgamo z roko oziroma jih porežemo s škarjami ali srpom, odrez pa uporabljamo na licu mesta kot zastirko (t.i. chop & drop tehnika). Tudi sicer dosledna uporaba zastirk močno zmanjšuje možnost, da se zasevajo divje rastline.
Ne le, da bo naše delo postalo lažje in manj zamudno, tudi naš vrt bo bolj zdrav in poln življenja. To pa je veliko bolj v skladu s sodobno filozofijo in življenjskim slogom kot vrstice ohrovta in čebule na podlagi iz na soncu zapečene ilovice.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
