Cvetoči lovorikovec / Profimedia
Lovorikovec (Prunus laurocerasus) se je v zadnjih dvajsetih letih s Primorske razširil na vso Slovenijo, kjer je kot najbolj priljubljen zimzelen grm za živo mejo s prestola zrinil prej običajni klek.
Prednosti lovorikovca
Lovorikovec se lahko močno obrezuje
Za razliko od ameriškega kleka (Thuja occidentalis), ki obkroža marsikatero slovensko parcelo, je lovorikovec izjemno odporen na sušo in bolezni, njegova glavna prednost pa je njegova neverjetna sposobnost obraščanja. Medtem ko moramo pri večini iglavcev, kamor sodijo kleki, paciprese in ciprese, pri obrezovanju zelo paziti, da ne zarežemo v goli les, lahko lovorikovec požagamo praktično do tal, pa se bo znova obrasel.
Lovorikovec je primeren za oblikovanje v poljubno obliko / Profimedia
V krajini vidimo vse več živih mej, predvsem iz klekov, ki so zaradi bolezni, škodljivcev ali suše delno posušeni in precej neugledni in se ne bodo nikoli obrasli. Prav tako je nemogoče pomladiti nekaj let zanemarjano živo mejo iz kleka, medtem ko lahko lovorikovce oblikujemo z motorko v želen format.
Lovorikovec je odporen na škodljivce in bolezni
Lovorikovec je zelo vešč v samoobrambi; ko je ‘napaden’ s strani lačnega rastlinojeda, začne posprešeno proizvajati cianid, ki je za napadalca strupen in ga odvrača.Prav cianid je zaslužen za prijeten vonj po mandeljnih, ki ga zaznamo pri obrezovanju lovorikovca. Konec koncev lovorikovec in mandelj oba sodita v rod Prunus, skupaj s slivami in drugimi koščičarji, kot so breskve in marelice.
Pri nas v naravi živi le en potencialni škodjivec lovorikovca, to je hrošč rilčkar. Odrasli rilčkarji obžirajo liste, medtem ko ličinke glodajo korenine. A taki napadi ne ogrožajo življenja in zdravja lovorikovca in tudi če rilčkarja ne zatiramo, bo naša živa meja bujno rasla.
Tudi ko ne cveti, lovorikovec hrani žuželke s posebnimi žlezami / foto: www.chelifer.com
Poleg tvorjenja cianida lovorikovec premore še eno orožje in to so posebne nektarne žleze na pecljih listov, s katerimi privablja koristne žuželke, kot so mravlje, ose in čebele. Predvsem nekatere vrste os predstavljajo odlično zaščito pred listnimi ušmi. Znanstveniki so ugotovili, da lovorikovec ob poškodbah listov začne pospešeno tvoriti cianid, hkrati pa poveča izločanje nektarja iz podlistnih žlez, kar privabi koristne žuželke in dejansko ta dva zaščitna ukrepa delujeta še kako uspešno: lovorikovec, ki sicer izvira z območja okoli Črnega morja, na severozahodu ZDA in na britanskem otočju predstavlja invazivno vrsto. Nič mu ne pride do živega!
Hrana za žuželke in ptice
Poleg prej omenjenih podlistnih nektarnih žlez, ki izločajo sladko mano, ki jo čebele navdušeno srkajo, lovorikovec tudi lepo in bujno cveti, če ga nismo spomladi preveč obrezali. Če želimo, da naša živa meja cveti, je najbolje, da jo zadnjič obrežemo pozno poleti, nato pa spomladi pustimo, da odcveti, preden jo spet oblikujemo. Dvakrat letno obrezovanje bi moralo zadoščati.
Če grmov po cvetenju ne obrežemo, se bodo iz belih socvetij razvili plodovi, ki na videz spominjajo na črne olive in bodo razveselili ptice na vašem vrtu.
Če želimo nahraniti čebele in preprečiti, da se lovorikovec zaseva v okolico, ga po cvetenju obrežemo / Profimedia
Plodovi lovorikovca razkrivajo sorodstvo s slivami in češnjami / Profimedia
Avtohtone alternative lovorikovcu
Kot že omenjeno, je lovorikovec ponekod po svetu invazivna vrsta, kar je logična posledica njegove prilagodljivosti, odpornosti na bolezni in škodljivce ter obilne proizvodnje plodov. Tudi v našem vrtu bomo slej kot prej opazili sejančke v bližini žive meje. To najlaže preprečimo z uporabo zastirke.
Njegova sposobnost razsevanja je bolj kot v mestih problematična na podeželju, blizu naravnih območij, kjer bi lovorikovec lahko s pomočjo ptic, ki raznašajo semena, pobegnil z vrtov.
Zato bi bilo v takih krajih bolj smiselno za žive meje uporabljati avtohtone vrste; če želimo trpežno zimzeleno živo mejo, ki se pusti oblikovati, pa sta med domačimi vrstami dejansko le dva resna kandidata: tisa in navadna bodika.
Tisa se enako dobro počuti v urejenih gosposkih vrtovih, kot na kmečkem vrtu / Profimedia
Bodika je dobra izbira za živo mejo, saj je zaradi bodic na listih prektično 'neprebojna' ovira za nepovabljene obiskovalce / Profimedia
Dobra listopadna alternativa, ki paše tako v mestni kot v podeželski vrt, pa je gaber. Ta kljub temu, da je listopaden, stare liste obdrži vso zimo in jih odvrže šele, ko poženejo novi, zato zatira poglede enako učinkovito kot zimzelena živa meja.
Gaber je odlična izbira za živo mejo, saj se pusti oblikovati, je trpežen in cenovno ugoden / Profimedia
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
