Ko na velikem mednarodnem turnirju nastopa katerakoli sosednja država katerekoli države nekdanje Jugoslavije, je na Balkanu ponavadi žal tako, da se zaradi medsosedske zavisti in strahu pred “prepucavanjem” sosedu ne privošči nič kaj dobrega. Pogroma ravno ne, a naj le sosed ne stori česa zares veličastnega, tako nekako. Naj se kdo najde v takšnem razmišljanju ali ne, razmišljati preveč zaplankano ni zdravo, ni higienično. SosednjaHrvaška je letos na Euru branila čast regije, čast (o)branila dostojanstveno in hrabro ter kot edina predstavnica prostora, ki globoko v sebi še vedno misli, da mu je žogobrc v noge “dan od boga”, pokazala, da nogomet naBalkanu ni zamrl.
Labodji spev Slavena Bilića od klopi hrvaške reprezentance je vreden globokega priklona. Bilićevi fantje so trikrat zapovrstjo dokazali, da jim je mesto v evropski nogometni smetani, čeprav v to še pred pričetkom turnirja niti na Hrvaškem mariskdo ni verjel. Euro ni le o zmagovalcih – prvenstvo je kulminacija daljšega procesa in ogledalo vsega, kar je dotična reprezentanca uspela storiti v nekem obdobju. Gre tudi za to, da je treba podati pozitiven vtis, da je treba znati, če se že zmagati ne da, vsaj “umreti pokončno” in dokazati, da se lahko vsak dan in v vsakem trenutku pomeriš s komer koli. Vse to je Hrvatom uspelo. Z Eura se poslavljajo dostojanstveno, s simpatijami mednarodne javnosti in s slovesom borbene, zrele in kakovostne ekipe, ki je skoraj med najboljšimi. Ko se na naslovnici osrednjega športnega časnika dežele aktualnih svetovnih prvakov pojavijo misli kot so “Da postaneš prvak, moraš trpeti” ali “Casillas in Iniesta sta Španijo rešila drage učne ure”, ni dvoma o tem, da je Hrvaška svoje delo opravila dobro. Navkljub izpadu bolje od pričakovanj.
V Slovenijo se projecira slika o prepotentnih Hrvatih, ki naj bi se pregrešno spogledovali z večno nogometno slavo, a realnost je daleč od resnice. Slaven Bilić je zadnji del svojega šestletnega mandata deloval v negativističnem okolju prežetim z “bitkami za Rusanovo”, nepriljubljenim predsednikom Vlatkom Markovićem, zakulisnim selektorjem Zdravkom Mamićem in v atmosferi, v kateri so številni le čakali na napako, zaradi katere bi Bilića in njegovo moštvo raztrgali kot hijene. Ko je Bilićeva Hrvaška v skupini zaostala za Grčijo in v dodatnih kvalifikacijah čakala na Hiddinkovo Turčijo, je bila atmosfera prav takšna, pa se je nato zgodba odvrtela tako, kot ne bi pričakovali niti največji optimisti. Negativizem je lahko stimulativen, vendar pa na dolgi rok izžema in v njem nikakor ni pametno črpati motivacije. O čem podobnem bi se denimo lahko zamislili tudi v Sloveniji.
Celoten vtis Hrvaške na Euru sicer ni brezmadežen z novimi navijaškimi incidenti, pretepi, baklami in rasističnimi zmerljivkami hrvaških navijačev, a bilo bi nepravično, če bi ti posamični primeri vrgli senco na ekipo, ki je imela morda le to nesrečo, da se je z neposrečenim razporedom tekem (od najlažje do najtežje) znašla v nepravi skupini. Bilić se je velesil lotil z mednarodno neprimerno manj uveljavljeni branilci od Daria Šimića, JosipaŠimunića ali Roberta Kovača ter se moral za nameček znajti še brez najboljšega centralnega branilca Dejana Lovrena. Prav tako je moral povsem prevetriti napadalne vrste, kjer je v pičlih štirih letih našel več kot dostojne naslednike generaciji Ivici Olića, Ivana Klasnića in Mladena Petrića, kar je seveda v državi z majhnim nogometnim bazenom velika reč. Hrvaško zgodbo v zadnjem mandatu najbolje uprizarja branilec Gordon Schildenfeld. Sprva zasmehovan, po irskem zadetku na prvi tekmi za marsikoga nevreden kockastega dresa ter na koncu s strani tehnične komisije UEFA izbran za najboljšega igralca tekme proti svetovnim prvakom. Hrvaška reprezentanca si za 270 minut drame, preobratov in izzivanja dveh velikanov zasluži najmanj velike čestitke.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
