Pred finalom med Italijo in Španijo se poigrajmo s stereotipi. Italijani so t.z. mojstri igre na rezultat, zagrizeni bojevniki, ki izhajajo iz filozofije, da je treba najprej zakleniti svojo mrežo in šele nato načeti nasprotnikovo, Španci pa virtuozi, velemojstri obvladovanja žoga, ki izhajajo iz filozofije, da je treba najprej zadeti nasprotnikov gol, kakršen koli obrambni zid nasprotnika pa je predmet največjega zaničevanja, groze in vsega najbolj nejunaškega v nogometni igri. No, in jasno – Italijani so večni zmagovalci, Španci pa večni osmoljenci.
Danes se označba Špancev za velike “luzerje” seveda sliši kot popolna neumnost, a do leta 2008, ko je Španija po enajstmetrovkah izločila Italijo in kasneje osvojila evropski naslov, je bila La Furia Roja nekakšna tragikomična zgodba svetovnega nogometa. Med letoma 1990 in 2006, v obdobju največjega španskega “luzerstva” je Italija dvakrat osvojila naslov svetovnega prvaka, bila enkrat druga (leta 1994) ter še enkrat druga na evropskem prvenstvu leta 2000. Prekletstvo furije, t.i. “svetovnega prvaka prijateljskih tekem” je zanimivo predvsem zato, ker v vsem tem obdobju Španija nikoli ni imela slabe ekipe. Pravzaprav ravno nasprotno.
Začelo se je v ZDA …
Na mundial leta 1994 so Španci poslali močno zasedbo z močnim pridihom tedanje Cruyffove Barcelone, z nogometaši kot so bili Guardiola, Nadal, Zubizarreta, Hierro, Bakero, Guerrero itd. in Španija je seveda upala. V skupinskem delu so Španci nadigrali tedanje velike favorite Nemce, bili v Španiji že proslavljeni kot narodni heroji, a nato je sledil četrtfinale, zadetek Roberta Baggia v 88. minuti in Furija se je navkljub temu, da je igrala izjemen nogomet, poklapano vrnila domov. Dve leti kasneje na Euru enaka zgodba – Španci so v četrtfinalu nadigrali gostitelje Angleže, zapravili morje priložnosti, a po izvajanju enajstmetrovk zmrznili in se vnovič poklapani vrnili domov.
Velike upe je imela Španija tudi v času slovenskega udejstvovanja na velikih turnirjih, torej na Euru 2000 in mundialu 2002. Tedaj je Evropi vladal Real Madrid, španske barve so branili velezvezdniki evropskega nogometa Raul, Morientes, Hierro, Valeron, Mendieta, Helguera in ostali, izkupiček pa je bil ponovno negativen. Leta 2000 je španske sanje v četrtfinalu pokopala Francija, leta 2002 Južna Koreja. Uroka kar ni hotelo biti konec in leta 2004 ja na Euru v sosednji Portugalski – tja se je Španija vnovič odpravila sila samozavestna in odločna v to, da bo čez mejo “prešvercala” evropski pokal – sledila nova blamaža. Španija se je na Euro odpravila z Raulom, Torresom, Joaquinom, Vicentejem in ostalimi velezvezdniki in se po dobrem tednu dni, po izpadu v skupini s Portugalsko, Rusijo in Grčijo, vrnila domov. Tudi leta 2006 na mundialu, kjer se je prvič že predstavil zametek novodobne španske reprezentance sXavijem, Iniesto, Villo, Cescom, Xabijem Alonsom, Puyolom in uveljavljenimi asi kot sta bila Casillas in Raul, ni šlo. V skupinskem delu je Španija lomila vse pred seboj, zmagala na vseh treh tekmah, bila v domovini spet “svetovni prvak”, a nato je sledil večer v Hannovru, kjer so se francoski dinozavri na čelu s tedaj že 34-letnim Zinedinom Zidanom odločili še zadnjič napeti vse moči in to je bilo dovolj za scenarij, ki je bil v Španiji že stalnica.
Od 2008 brez prejetega gola v izločilnih fazah
Ta večer v Hannovru je dandanes zgodovina. To je bil namreč večer, po katerem so si Španci odločno rekli nikoli več in se od boemov-poražencev spremenili v umetnike-zmagovalce. Španija je dandanes reprezentanca, ki se nikakor ni izneverila svoji nogometni filozofiji, a z zelo pomembno razliko. Danes ni več ekipa, ki navdušuje in izgublja, temveč tudi ekipa, ki nujno ne navdušuje, a vseeno zmaguje. Tezo izdatno potrjujejo številke: od leta 2008 je Španija v izločilnem delu turnirjev (SP in EP) odigrala 9 tekem, dvakrat slavila po enajstmetrovkah, enkrat po podaljških in vse odtlej v ključnih fazah turnirjev ni prejela niti enega zadetka! Pa še nekaj je zares “italijanskega” v tej španski transformaciji: kar petkrat je slavila z rezultatom 1:0 in ni bilo malo tekem, na katerih je Furija visela, a se v nasprotju s svojo temačno tradicijo pobrala in si ustvarila kult zmagovalke.
– Španske tekme od Eura 2008 naprej:
Euro 2008, četrtfinale: Španija 0:0 Italija (po enajstmetrovkah naprej Španija)
Euro 2008; polfinale: Španija 3:0 Rusija
Euro 2008, finale: Španija 1:0 Nemčija
SP 2010, osmina finala: Španija 1:0 Portugalska
SP 2010, četrtfinale: Španija 1:0 Paragvaj
SP 2010, polfinale: Španija 1:0 Nemčija
SP 2010, finale: Španija 1:0 Nizozemska (po podaljških)
Euro 2012, četrtfinale: Španija 2:0 Francija
Euro 2012, polfinale: Španija 0:0 Portugalska (po enajstmetrovkah naprej Španija)
Španska reprezentanca na Euru 2012 je morda po igri najmanj sijajna v svojem novejšem obdobju, a sodeč po dosedanjem poteku turnirja še vedno zelo, zelo težko premagljiva. “Tiki-taka” ni več tako lahkotna in sveža kot nekoč, na španskih tekmah ni več toliko priložnosti in zabave, a nekaj je ostalo. Hladnokrvna miselnost velikih zmagovalcev, ki bo prvi španski adut v finalu Eura, ne tiki-taka.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
