Se v ozadju skriva erotika ali ne? (Thinkstock)

Rugelj: Vedno je v ozadju erotika

Moja osebna izkušnja je, da ne morem navezati prijateljskih odnosov z žensko, ki me erotično ne privlači. Gre bolj za možnost, kot neko močno željo. Ampak, če si niti predstavljati ne morem, da bi z njo lahko seksal, potem me sploh ne zanima, naj bo še tako prijetna in pametna in prijazna. To sem sprejel kot danost. Moško danost. Zato sem bil zelo vesel izjave našega J. Ruglja, ki je zagovarjal trditev, da moški mora navezati z žensko nek pristen erotičen odnos, da je ta odnos podlaga in osnova medčloveškega stika. Do ženske si prvo samec, potem zaščitnik, potem prijatelj. Skrita predpostavka psihologov Rugljevega kova je, da, tudi če je proces obraten, od prijateljstva do partnerstva, je v človekovem nezavednem pravilen že od začetka, od ljubimca da prijatelja. Če smo z nekom vzpostavili prijateljski odnos, na neki ravni v ozadju deluje spolni nagon. Zakaj bi moški sploh vzpostavljal prijateljski odnos z žensko, je naslednje vprašanje?

Ženska kot odličen sogovornik?

Če plavamo v mlačni vodi stereotipov, potem sprejmemo izjavo, da moški od ženske prijateljice dobiva predvsem dobrega partnerja za pogovor. Glede čustev, občutkov, vseh „ženskih“ stvari. Z njo se lahko pogovarja o vsem, kar pri moških pogovorih ostane zamolčano. Njegova čustva, ne samo kateri avto je boljši, kaj se dogaja v politiki, gospodarstvu in športu. Moški je z žensko „ženska“, nam pravijo mlačni stereotipi. Gre za kult moškega in ženske, ki se v moderni družbi topi z nepredvidljivimi posledicami. Sedaj ni nič nenavadnega, če imaš žensko kolegico, s katero lahko ure in ure razpravljaš o poslu, računalniških igrah, avtomobilih, borilnih veščinah. Pa si jo zato kaj manj želiš spraviti v posteljo? Jaz osebno ne vidim smisla v tem, da bi poleg moškega prijatelja imel še „moško“ žensko prijateljico. Ker sem že vkalupljen, prevzel sem moški princip. Ne počutim se za časom, ni me sram. Biti moški je nekaj, kar mi je naravno. Sprejmem, da ženske vedo in delajo, kar jaz delam, da so enakovredne, če ne boljše. Ampak me prav nič ne briga, še vedno si jih obupno želim spraviti med rjuhe. Težko se z njo pogovarjam o formuli ena, če razmišljam, kako bi šofiral med njenimi nogami. Ko mi z nasmeškom pripoveduje o super krožnem udarcu, s katerim je položila največjega bedaka na treningu, mi njena fleksibilnost že riše položaje v glavi.

Ali moški res potrebujemo pogovor o čustvih?

Kaj pa za pogovor o čustvih? Tudi za to ne rabim ženske. Ker sem prevzel moški princip, se s čustvi ne ukvarjam. Če že, samo za to, da impresioniram ženske, kot osvajalno metodo. Z čustvi ne vem natančno, kaj bi počel. Ampak vsekakor ne rabim ženske prijateljice zato, ker me moški ne bi razumeli. Zelo napačna predpostavka je, da moški ne govorijo o čustvih. Mogoče ne govorijo o njih 10 ur na dan, ampak samo takrat, ko je to res potrebno in z osebo, ki jih bo razumela. Najboljši prijatelj, malo opojnih substanc in duša se olajša. Če po tem obstaja potreba. Nekoč je nekdo zatrdil, da moški skrivamo svoja čustva, ker o njih ne govorimo. Počutili smo se prikrajšane in začeli brskati po svoji notranjosti, da bi našli ta neznani svet. Ker večina ni nič našla, smo se zaradi ljubega miru začeli pretvarjati, da smo globoko čustveni, samo da ne znamo pokazati. Nič nismo izgubili, veliko pa pridobili v ženskih srcih. Sedaj se lahko navežejo na nas in mi smo lahko njihovi prijatelji, brez seksa. Sedaj nas vežejo „globoka“ čustva in spolnost je le nagrada, ki lahko umanjka. Kot da spolnost ni dovolj močna sila in razlog za kvalitetno skupno preživljanje časa dveh sesalcev. Negativna plat tega najbolj prizadene ženske. Na moške se sedaj lahko globoko čustveno navežejo, kar seveda pomeni, da se od njih toliko težje od-vežejo.

Če vprašate mene, je v ozadju seks

Obratni proces seveda poteka z enako intenzivnostjo. Ženske je nekdo nekoč prepričal, da je moški princip boljši in da morajo postati „enakovredne“. Ženske postajajo kot moški. Vendar so ženske to razumele po žensko. Celotna situacija postaja konfuzna, vedno težje se je orientirati in najti svoje težišče. Od tega živi psihologija. Še nikoli ni bila tako spoštovana in tako iskana, kot je sedaj. Zdravi vse, četudi ni kaj zdraviti in nikogar ne ozdravi. Človek se iz tega vedno izkoplje sam. Tudi jaz sem zmeden. Je še dovoljeno biti moški in v ženskah videti samico? Me mora biti sram, če se ne znam pretvarjati, da imam globoka čustva in da mislim samo na seks? Sem čudak, če vedno najprej vidim ljudi v njihovem mesu in šele potem v njihovem duhu?

acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej