Smo dovolj veliki patrioti? To se te dni zaskrbljeno sprašujejo Nemci, ki so pred dnevi izgubili polfinale evropskega prvenstva proti “strastnim Italijanom“. Bolj kot s končnim rezultatom, so nemški nogometaši svojo milijonsko navijaško bazo razočarali s pristopom, ki je bil hladen, neodločen, nekako nenemški. Priznana strokovnjaka Felix Magath in Franz Beckenbauer sta v svojih analizah družno ugotovila, da nemški reprezentanci, ki sicer kar kipi od individualne kvalitete, manjka prav odločnosti, strasti in homogenosti. “Ogenj mora vzplamteti pred začetkom tekme, glasno petje himne pri tem vsekakor pomaga,” ugotavlja Beckenbauer. “Nenemci” Özil, Khedira, Podolski in Boateng himne pred začetkom tekem ne pojejo.
Večno vprašanje petja himne ne razdvaja le Nemčije, kjer so strasti vzplamtele šele po hladnem porazu proti Italiji. Večkrat je bilo okrog te tematike denimo vroče tudi že v Franciji in še marsikje, konec koncev tudi pri nas. Pravega odgovora nanj pa doslej ni našel še nihče. Petje himne na eni in tišina na drugi strani ostajata v večnem izhodiščnem razmerju 50-50. Selektorji obveznost petja himne igralcem določajo sami. Siniša Mihajlovićje srbskim reprezentantom petje zabičal “pod nujno”, nekaj podobnega, ob jasnih direktivah državnega režima, svojim varovancem naroča sleherni selektor Severne Koreje, Slaviša Stojanovič slovenskim reprezentantom prepušča prosto presojo, Cesare Prandelli pa, zanimivo, težav s tem sploh nima, italijansko himno namreč družno poje celotna italijanska odprava. Tudi Mario Balotelli in predvsem, če ste slučajno preslišali, (zelo glasno)Gigi Buffon. Pojejo tudi (ne sicer najbolj zavzeto) Angleži, najglasneje težavni John Terry, Portugalci s Cristianom Ronaldom na čelu prav tako, celo Brazilec Pepe, pa tudi “tuji” Poljaki in seveda temnopolti Čeh Gebre-Selassie. Omenjeni nogometaši navijačem dajejo to, kar slednji od njih pričakujejo. Popolno, čeprav v nekaterih primerih verjetno zgolj navidezno, predanost reprezentanci in državi.
Res je, državna himna ne zmaguje, niti ne izgublja nogometnih tekem. Je zgolj eden od državnih simbolov, s katerim državni ambasadorji, v tem primeru nogometaši, pred svetovno javnostjo promovirajo svojo domovino. Odprtih ali zaprtih ust. Merilo njihove uspešnosti še naprej ostaja igrišče. Neposreden vpliv petja himne na igranje nogometne igre namreč ni dokazljiv, zato bodo ob tistih, ki s petjem himne izražajo svoje domoljubne občutke ali pa zgolj hvaležno podžigajo lastne navijače, vselej stali tudi tisti, ki svojih ust ne bodo odprli. V redu, ni patriotizma, ni panike. Toda ko se bo zaiskrilo, ko ne bo uspehov, zaključek kvalifikacij za letošnji Euro je to dokazal na primeru slovenske reprezentance, bodo na tnalu zahtevne javnosti prve pristale glave tistih, ki ne pojejo. Z drugimi besedami, niso dovolj pri stvari. Tako je pri Nemcih, tudi Angležih in Francozih, podobno je pri nas. V našem primeru so (bili) najbolj na udaru, tisti, ki niso in ne govorijo (z javnostjo), kaj šele, da bi peli. Pa so odšli, tudi tedaj tiho.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
