Boris Lorenčič v višavah Patagonije. (Foto: Urban Ažman)

Le malo Slovencev ve za prestižno alpinistično nagrado Zlati cepin, ki jo od leta 1991 podeljujeta francoska revija Montagnes in alpinisti mednarodnega kluba Groupe de Haute Montagne in ki je šla kar trikrat v slovenske roke. Med prejemniki sta se leta 2006 zapisala tudi Marko Prezelj, ki je Zlati cepin skupaj z Andrejem Štremfljem prejel tudi leta 1991, ter naš sogovornik Boris Lorenčič – Lori. Tja ju je uvrstil uspešen vzpon na goro Chomolhari (7326 m), in če ste za trenutek pomislili, da je Boris Lorenčič opravil s Himalajo, ste se zmotili, saj že aprila načrtuje novo odpravo, na kateri ga čaka še večji izziv.

Moški.si: Ste se s plezanjem prvič srečali na plezalni steni ali v naravi?

Boris Lorenčič: V času, ko sem začel plezati, umetnih plezalnih sten v Sloveniji še ni bilo, zato sem imel prvič priložnost plezati v skali, in sicer v magični Paklenici na Hrvaškem.

Moški.si: Kdo vas je navdušil za gorništvo in alpinizem?

Boris Lorenčič: Prve korake po hribih sem opravil v družbi staršev. Ker sem bil kot otrok velik planinski navdušenec, sem pozneje prišel v stik z alpinisti, se vpisal v alpinistični tečaj in od takrat je večino mojega časa povezanega s plezanjem in gorami.

Moški.si: Imate morda kake vzornike?

Boris Lorenčič: Ko sem začel plezati, sem na veliko požiral vse knjige s plezalno tematiko, ki jih je bilo mogoče dobiti na policah knjižnic. Zgodbe, ki sem jih našel pod platnicami, sem si zelo samosvoje zarisoval pred očmi, saj svojih izkušenj nisem imel, in podoživljal vzpone avtorjev. Vsi, ki so nastopali v tistih zgodbah, so bili zame takrat nadljudje in heroji, neredki žal tudi tragični. Še najbolj se me je takrat dotaknila knjiga Walterja Bonattija, od naših pa seveda iskrena mojstrovina Pot, ki nam jo je zapustil Nejc Zaplotnik. Ko sem tudi sam začel obiskovati Dolomite in Alpe, sem se skušal vživeti v vlogo tistih, ki so se prvi znašli pod temi stenami in jih bili sposobni preplezati, res so bili drzni. Danes me najbolj fascinirajo plezalci s katerimi plezam tudi sam. Dobra volja, motivacija in doprinos k skupnemu uspehu, vse to je nalezljivo. Še so Bonattiji, Zaplotniki, Cassini …

Moški.si: Na kateri slovenski vzpetini ste bili največkrat?

Boris Lorenčič: Sigurno je to domače dvorišče, in sicer Pohorje. Nemogoče bi se bilo spomniti, kolikokrat sem bil na njem peš, s kolesom ali s smučmi.

Moški.si: Vas je bilo v gorah kdaj strah?

Boris Lorenčič: Najbolj me je strah tega, da bi me bilo strah. Seveda je strah stranski produkt vsakega tveganega početja, ne samo plezanja. Včasih mu je ime trema, ta pa spremlja skoraj vsak vzpon.

Moški.si: Ste se v gorah kdaj znašli v brezizhodni situaciji in razmišljali, kako naprej?

Boris Lorenčič: Več časa kot preživiš v gorah, bolje se v njih znajdeš. Hkrati si pa zaradi tega tudi dalj časa izpostavljen nevarnostim, ki se jim je včasih nemogoče v celoti izogniti. Sam bi težko izpostavil en dogodek z brezizhodno situacijo, saj je že to, da odgovarjam na ta intervju, dokaz, da sem zaenkrat vedno našel izhod.

Moški.si: Kaj bi svetovali pohodnikom v primeru, da zaidejo s poti in se izgubijo?

Boris Lorenčič: Vsaka tura se začne doma, in sicer je glavni temelj za izbiro cilja fizična pripravljenost. Izbrati moramo tudi pravi termin, opremo in družbo. Ambicije žal prevečkrat presegajo zgoraj našteto. Ljudje imajo vedno manj časa, posledično slabšo kondicijo in zaradi tega neprilagojene gorniške apetite. Oprema za orientacijo je v zadnjih letih, odkar je uporaba GPS-a zelo razširjena, veliko bolj natančna in zanesljiva, ne nazadnje je tudi internet običajno velika baza koristnih informacij o izbrani turi, kljub temu pa ne smemo pozabiti na osnovne kose opreme za orientacijo, kot so zemljevid, višinomer in kompas, saj elektronika in subjektivne informacije kdaj pa kdaj zatajijo. Če se vseeno znajdemo na terenu, ki nam ni znan, moramo najprej ugotoviti, kje točno smo, in od tam poiskati najlažjo, najvarnejšo in najhitrejšo možnost do zavetja, pa naj bo to dolina ali koča v bližini.

Moški.si: Se v gore raje odpravite pozimi ali poleti?

Boris Lorenčič: V gore zahajam čez celo leto in težko bi rekel, kdaj najraje. Mislim, da so vsi letni časi ravno prav dolgi, in zaradi tega, če sem le zdrav in dovolj aktiven, se skušam dovolj naužiti vsakega posebej. Proti koncu zime mi navadno že zelo diši plezanje v skali in obratno, ko je jesen, komaj čakam, da bo dovolj snega in ledu za cepine, dereze in smuči.

"Ko je jesen, komaj čakam da bo dovolj snega in ledu za cepine, dereze in smuči." (Foto: Marko Prezelj)

Moški.si: Je pri plezanju bolj pomembna kondicija ali fizična moč?

Boris Lorenčič: Tukaj bi sam raje izpostavil psihično in fizično pripravljenost, ki ena brez druge zelo slabo shajata. Bolj kot smo motivirani, raje in bolje bomo trenirali, bolje kot bomo trenirali, bolj bomo pripravljeni, bolje kot bomo pripravljeni bolj bomo samozavestni. Vse skupaj mora biti namenjeno temu, da se imamo fajn in da to kar počnemo, pač počnemo varno.

Moški.si: Leta 2006 sta s prijateljem Markom Prezljem osvojila tudi prestižno nagrado Zlati cepin za vzpon na Chomolhari. Je bila zmaga pričakovana?

Boris Lorenčič: Midva se pred podelitvijo nisva ukvarjala s tem, kdo bo dobil nagrado. Marko je pred tem že prejel en Zlati cepin in bil še nekajkrat kandidat zanj. Bolj kot dobiti nagrado je bilo takrat važno predstaviti javnosti, kaj je moderni alpinizem in opozoriti na manipulacije, ki prevečkrat ustvarjajo nejasno in nerealno sliko o današnjem alpinizmu. Opravila sva težek in lep vzpon, ter se pod goro vrnila živa in zdrava, to je bila največja nagrada za naju.

Moški.si: Vas mogoče katera gora še posebej fascinira in bi jo radi v prihodnosti še preplezali?

Boris Lorenčič: Trenutno se največ ukvarjam s pripravami za vzpon na peto najvišjo goro na svetu, Makalu. Od doma odhajamo v začetku aprila in vem, da sta pred nami dva meseca ta prave Himalaje. 

Moški.si: Ste tudi gorski vodnik, pri čemer so poleg izkušenj v gorah pomembna tudi nekatera teoretična znanja. Kakšen gorski vodnik je po vašem mnenju zanesljiv vodnik? Kaj vse mora obvladati?

Boris Lorenčič: Vsi gorski vodniki smo izkušeni alpinisti s končanim štiriletnim šolanjem v organizaciji Združenja gorskih vodnikov Slovenije. To je poklic, ki zahteva celega človeka, veliko izkušenj, preudarnosti, občutek do soljudi in veliko željo biti v gorah. Naša naloga je dobro pripraviti in potem tudi oddelati turo, za katero te nekdo najame. Sama priprava ture je eden od ključnih delov našega posla, bolje kot se pripraviš, lažje potem delaš in iščeš rezervne rešitve, če je to potrebno. Pri tem staž in število tur, ki si jih vodil (po domače kilometrina), seveda pripomoreta k lažji in zanesljivejši izvedbi.  

Moški.si: Bi rekli, da Slovenci prevečkrat pri pohodništvu in plezanju pred varnost postavimo užitek, ali smo vselej previden narod, ko pride do te vrste rekreacije?

Boris Lorenčič: Slovenci smo v zadnjih letih precej pridobili v smislu gorniške razgledanosti in posledično varnosti, še vedno pa marsikdo s svojim pristopom ogroža v prvi vrsti sebe in tudi ostale. Bom povedal konkreten primer: vzpon na Triglav brez čelade je smrtno nevaren! Ničkolikokrat sem na vršnem grebenu še vedno s svojimi klienti deležen neumestnih ali celo žaljivih komentarjev glede naše opremljenosti, saj smo vsi varovani z vrvjo in imamo na glavah čelade. Tukaj bom vodo preusmeril na svoj mlin. Vsakega, ki bi rad v gorah užival in to počel varno, vabim, da se oglasi, in njegova naloga bo zgolj užitek, za vse drugo bom poskrbel jaz.

Moški.si: Kaj je tisto najnujnejše, kar mora imeti vsak pohodnik, ko se odpravi v hribe?

Boris Lorenčič: Najprej željo in potem primerne sposobnosti. Ko ima to dvoje, lahko stopi na vrh.

Moški.si: S katerimi besedami bi prepričali tiste, ki gorništva in planinstva sploh ne marajo, da bi osvojili svoj prvi vrh, ne glede na njegovo višino?

Boris Lorenčič: Ni moja naloga prepričevanje, ampak ta, da se skrajno potrudim takrat, ko mi nekdo zaupa, da ga vodim v terenu, ki ga sam ne obvlada. Vabljeni!

acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej