Odpri galerijo

Kralj ulice Goran »Gogi« Šrok (vir: Moski.si) 1 / 3

Moški.si se je v okviru Svetovnega dneva boja proti revščini, ki smo ga obeležili v začetku tega tedna, pogovarjal z Goranom Šrokom, ki ga večina Mariborčanov pozna le kot Gogija, bradatega in, po lastnih besedah, zelo trmoglavega prodajalca časopisa Kralji ulice. Kdor pa Gogija ne pozna in se želi z njim srečati, ga bolj ali manj vedno lahko najde pred vhodom enega izmed večjih nakupovalnih centrov v Mariboru.

V intervjuju nam je Gogi izdal, kako in zakaj je pristal na cesti, kako si je nato na novo uredil življenje in kakšno vlogo je pri tem igral časopis Kralji ulice.

Kdaj ste ostali brez doma?

To je bilo v času, ko še ni bilo Karitasa oziroma Karitas še ni bil tako razvit kot danes. Takrat sem moral spati po blokih in zapuščenih vagonih. Vsega skupaj 12 let, od leta 1989 do 2001, potem sem bil pa zaprt za osem mesecev.

Zakaj ste prišli navzkriž z organi pregona?

Policija me je imela dlje časa na piki, saj sem, kot večina drugih, ki so se gibali okoli tržnice v Mariboru, »švercal« iz Avstrije v Slovenijo. Nekega dne sem enemu plačal za predano robo in mu dal denar vnaprej za drugo robo. Ker pa je to robo meni in še enemu ostal dolžan, sva ga s kolegom šla obiskati. Toda jaz takrat nisem vedel, da je on oborožen. Ko sva ga našla, sva ga takoj potisnila v avto, da bi se odpeljali po denar. Vmes smo potem imeli prometno nesrečo in policija me je sumila oboroženega ropa. Vendar me niso zaprli zaradi tega. Zaprli so me zato, ker sem nekomu na dvoetažnem mostu ukradel denarnico. Tistih osem mesecev sem pošteno sedel. Bil sem lopov, toda vzel sem samo tak, kjer je bilo kaj vzeti.

Ali imate družino, otroke?

Imam sebe. Otrok nimam in hvala bogu, da je tako. Res pa je, da bi morda drugače živel, če bi mlad imel otroke in družino. Bi sigurno drugače razmišljal.

Kaj pa starši?

Še živijo. Toda oni živijo svoje življenje jaz pa svoje. Ampak nismo skregani, se pač ne »štekamo«. Jaz svojo mamo vidim zagotovo enkrat na mesec, večkrat me povabi na nedeljsko kosilo, ampak jaz ne grem, saj se nimamo o ničemer pogovarjati.

Kaj v vašem življenju je bilo razlog, da ste ostali brez strehe nad glavo?

Skrivanje (pred policijo) in moja trma. Jaz sem trmast človek. Ta moja trma me je tepla vse življenje in me še danes. Drugim pač ne pustim, da mi govorijo, kaj naj delam. Jaz nikoli nisem bil od nikogar odvisen. Jaz sem zmeraj odvisen samo od sebe. In tako je tudi s prodajo časopisa. Koliko jih prodam, je moj problem.

Kdaj ste se prvič srečali s »Kralji ulice«?

Pred približno tremi leti in pol. Takrat sem jih jemal še preko Karitasa, danes pa ne več. Danes jih naročim neposredno preko uredništva, plačam polovico, 50 centov po izvodu, plus naročnino, nakar je časopis moj.

In koliko jih prodate na mesec?

Okoli 600 časopisov mesečno zagotovo. Pred božičem in podobnimi prazniki pa celo tudi do 1.200 izvodov.

Potemtakem ljudje dokaj pozitivno reagirajo na vas, ko jih nagovorite?

Seveda, saj me tudi cel Maribor pozna. Prodajam ves čas na istem mestu, v Kraljih ulice pa imam celo svojo kolumno, že večkrat sem bil na radiu in televiziji. Sicer pa je važen pristop. Tako kot pri vsakem drugem prodajalcu, ne glede na to, kako se človek počuti. Jaz ko pridem sem, odklopim vse ostalo in se spustim v prodajo.

Kako so vam »Kralji ulice« torej pomagali?

Finančno. To je tudi edini motiv. Če ne bi bilo časopisa, bi se pač kako drugače znašel.

Smo Mariborčani oz. Slovenci nasploh radodaren ali bolj skopuški narod?

Še obstajajo dobri ljudje. Toda večinoma se ljudje kar trdo držijo svojega denarja. Je pa res, da ko se te navadijo, ko te spoznajo, da so potem bolj radodarni. Sicer ne vsak dan, toda enkrat na mesec pa zagotovo dobim kakšen evro. Po drugi strani sem pa jaz vsak dan tu. To je zame kot služba. Nekateri pravijo, da brezdomci oziroma klošarji nič ne delajo, da samo pijejo in kadijo … Že drži, da smo vsi zapiti, toda to vse stane. Poleg tega se moram obleči in podobno.

Ste si kdaj želeli normalnega življenja, službe od osmih do štirih?

Nikoli. Sem imel dvanajst služb in vsega skupaj 2 leti, 7 mesecev in štiri ure delovne dobe. Te štiri ure so zapisane v delovni knjižici, ker sem po štirih urah šel domov, ker mi kolektiv ni bil všeč.

Ali menite, da država naredi dovolj za ljudi, ki se znajdejo v podobno situaciji, v kakršni ste bili včasih vi?

V Mariboru imamo Karitas in Rdeči Križ, kjer te oblečejo, obujejo in nahranijo, pijače pa tako ali tako nikjer ne boš dobil. Center za socialno delo pa uredi streho nad glavo, kar je pa sicer treba plačati. Kaj rabiš več?

Kateri del leta je za vas najhujši?

Zima, januar in februar. Zaradi mraza. Ampak obstajajo ogrevani prostori … Jaz sem preživel dve zimi na železniški postaji v čakalnici. Kupil sem karto, ki velja mesec dni, tako da mi kontrolor ni mogel nič. Pokazal sem mu karto in to je bilo to.

V duhu svetovnega dne revščine, ki smo ga ravno obeležili v začetku tedna, nas zanima, če sebe dojemate kot revnega? 

Niti približno. Zame je na prvem mestu pijača, potem cigareti, potem pa hrana. Te tri stvari rabim vsak dan, drugega pa ne rabim. Oblačil imam toliko, da bi lahko svoj Karitas odprl. Imam torej vse kar potrebujem … in še več.

Po končanem intervjuju je Moški.si z Gogijem izmenjal še nekaj besed, ki niso bile posnete, nakar ga je, kot obljubljeno, zapeljal na Tezno oziroma do njegove dnevne sobe, kakor imenuje svojo najljubšo gostilno.

acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej