Vatikan je lani napovedal, da bodo Mati Terezijo razglasili za svetnico. Poznavalci njenega dela in nune, ki so služile v t.i. Mijonih ljubezni pa opozarjajo: Mati Terezija ni bila dobrotnica, temveč verska fanatičarka, ki se je naslajala nad trpljenjem revnih. Trpljenje naj bi jih namreč pripeljalo bližje Bogu.
Lažna pomoč
Zahodni svet danes slavi mit o dobrotnici, ki je svoje življenje posvetila najrevnejšim. Resnica je nekoliko drugačna, ugotavljajo zgodovinarji. Pokojni novinar in esejist Christopher Hitchens je po obsežnem raziskovalnem delu o albanski nuni napisal knjigo z naslovom The Missionary Position: Mother Theresa in Theory and Practice, kjer ugotavlja, da je dobrota pokojne nune zgolj in samo mit.
Ugotovil je, da redovnica, rojena kot Agnes Gonxa Bojaxhio albanskim staršem leta 1910 v Skopju, takrat v Otomanskem imperiju, revnim in bolnim v resnici ni pomagala, saj je verjela, da jih njihovo trpljenje približuje Bogu. Številne izjave redovnic, ki so služile pod njenim vodstvom, so potrdile, da bolnikom niso dajali sredstev proti bolečinam, skrb za higieno je bila pod takratnimi standardi in kljub milijonskim donacijam se je varčevalo z najbolj osnovno opremo. Niti igel niso razkuževali, svoje spomine opisuje nuna Colette Livermore, ki je o razočaranju nad Mati Terezijo pisala v svojih memoarih. Ljudi niso zdravili, le poskrbeli so, da so se pred mučno smrtjo spokorili.
Kult osebnosti, ki temelji na hvalospevih in ne na dejstvih
Hitchens je svoje raziskovalno delo o Mati Terezi, ki je umrla leta 1997, zaključil z besedami: ”Verska fanatičarka, političarka, moralna pridigarka, pomočnica posvetnih vladarjev. V njenem času ji nihče ni zares verjel.” Revnim in bolnim je bolj kot pomoč in zdravila delila nauke in molitve, po zaključenem zdravljenju pa so se domov pogosto vrnili v slabšem stanju, kot prej. Če so seveda preživeli. Bila je izvajalka programov bogatih, ki so nasprotovali spremembam, ki bi koristili revnim. Njeni megalomanski misijonarski projekti so bili tako le PR predstava cerkve, ki že od nekdaj prikriva umazane resnice o nečednem početju v svojih vrstah.
Kanadski akademiki so nedavno zaključili raziskovalno delo o Misijonarjih ljubezni, kot so se imenovali, in ugotovili, da se v 517-ih Terezijinih misijonih v 100-ih državah dejansko ni pomagalo bolnim, temveč se jih je zgolj natrpalo v smrdljive sobane, kjer so hirali, med tem ko so nune molile zanje.
Lahkoverni mediji pa so zgodbo o nesebični redovnici, ki je življenje posvetila revnim in bolnim, ki jo prodaja Vatikan, rade volje zakoreninili kot resnico, pri tem pa se niso nikoli potrudili raziskati, kakšne posledice je imelo nunino početje. Terezijina slava tako temelji na slavospevih iz ust verskih in posvetnih vladarjev, kraljev in diktatorjev in ne na humanitarnih uspehih.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
