Navaden voluhar / Profimedia
Voluhar lahko na našem vrtu povzroči pravo opustošenje. Ugaja mu pester izbor sladkih koreninic in sočnih čebulic, ki ga vrtnarji skrbno negujemo, poleg tega pa je (sploh v mestnih vrtovih) pri nas varen pred mnogimi divjimi plenilci. V le nekaj tednih lahko nekoč bujne grede trajnic spremeni v puščavo, močno in čvrsto mlado sadno drevo pa lahko ostane brez korenin.
Avtor tega besedila je v preteklih letih poskusil praktično vse možne načine, kako se rešiti tega nepovabljenega vrtnega gosta, ki se množi s svetlobno hitrostjo (s podobnim tempom pa pospravi tudi naše zasaditve), a ker še nobeno leto njihova populacija bilo tako velika in uničujoča, se je šele to pomlad problema lotil bolj resno.
Kako se znebiti voluharja
Tuji in domači viri navajajo številne ukrepe, sredstva in pripomočke, ki naj bi voluharja bodisi pregnali, bodisi pokončali. Za začetek: Strup seveda ne pride v poštev (pa čeprav je to verjetno izjemno učinkovito orožje), saj zastrupljeno miš lahko poje kuža, muc, sova, sokol, lisica… takšnih kolateralnih žrtev pa ni vredna nobena roža ali solata.
Mnogi prisegajo na različne pasti in giljotine, a večina vrtnarjev na tako krvoločne rešitve noče niti pomisliti – ta vrtnar sodi med slednje.
V nadaljevanju lahko preverite, katera sredstva je uporabil in kakšen, če sploh kak, je bil njihov učinek.
1. Uničevanje voluharjevih rovov
Pod zastirko iz lubnega komposta, ki pokriva tla okoli dreves, grmovnic in okrasnih trajnic, so bile vidne sledi plitvih rovov, ki so se na nekaterih mestih poglabljali in navidezno izgonili, ponekod je zevala vhodna luknja. V preteklih letih je za zadostovalo redno uničevanje (teptanje, zasipanje in poplavljanje) teh rovov in voluharska nadloga se je preselila k sosedu. A letos ta zamudna taktika ni imela praktično nobenega učinka, v zasaditvah je vsak dan manjkalo več trajnic (voluhar si je kar cele zvlekel v rov, kjer jih je lahko v miru pozobal).
2. Komercialni repelent proti voluharjem
V vrtnarskih trgovinah prodajajo nekaj sredstev, ki naj bi s pomočjo intenzivnega vonja pregnala voluharja. Sredstvo uveljavljene znamke gnojil in substratov vsebuje eterično olje limoninega evkalipta in oddaja prijeten citronast vonj, ki spominja na vrtne sveče za odganjanje komarjev. Težava je le v tem, da se očitno tudi voluharjem vonj granulata, ki ga vsujemo v rove, zdi precej privlačen, saj obilna uporaba sredstva ni opazno zmanjšala njihove aktivnosti niti v neposredni bližini mesta, kjer je bil uporabljen repelent (pa čeprav proizvajalec obljublja nekaj tednov delovanja). Škoda denarja za mišji osvežilec zraka. NE DELUJE.
3. Solarni (ali baterijski) odganjalec krtov in voluharjev
Naprodaj je veliko t.i. ultrazvočnih (oz. vibracijskih) odganjalcev voluharjev, ki jih preprosto vtaknemo v zemljo. Ti v rednih intervalih oddajajo zvok, ki naj bi bil neznosen za voluharja in ga pregnal s kar 650 kvadratnih metrov velikega območja. Pri teh napravah obstajata le dve težavi: prva je ta, da se voluhar nanje zelo hitro privadi, nakar več ni učinka. Druga težava pa je ta, da zoprno brnenje zelo učinkovito nervira predvsem ljudi, ki pa se nanj ne bodo tako hitro navadili, kot miši. NE DELUJE.
4. Ricinusovo olje
Predvsem ameriški viri prisegajo na ricinusovo olje, ki naj bi voluharjem in krtom grozno smrdelo. Po dolgem spletnem iskanju in primerjanju cen, je vrtnarju uspelo najti olje iz semen kloščevca, kot se lepi a strupeni rastlini reče po slovensko. Pri nas se ga uporablja predvsem v kozmetične namene, temu primerna je majhnost pakiranja in višina cene. Na Amazonu prodajajo 5 litrske kanistre za dobrih 30 evrov, pa si je vrtnar mislil: ”Če deluje, je vredno!”
Kloščevec (Ricinus communis)
No, izkazalo se je, da takšno hladno stiskano olje visoke kakovosti, ki je primerno za nego kože in las, pač ne smrdi dovolj. Američani očitno uporabljajo drugačnega, za tehnično rabo, ki pri nas ni na voljo. Po obilni in večkratni uporabi emulzije (4 dcl ricinusovega olja, nekaj žlic detergenta za 5 l vode), s katero naj bi zalili območje, od koder želimo pregnati voluharja, so ostali nežen vonj po maščobi in detergentu in- voluharji. Ti so seveda nadaljevali z glodanjem rastlin, začitenih s pripravkom iz ricinusovega olja, grede pa so bile vse bolj ‘plešaste’. NE DELUJE.
5. Dodajanje grobega peska v sadilno jamo
Profimedia
Direktor botaničnega vrta in arboretuma JC Raulston v Severni Karolini v ZDA je večkrat svetoval, da rastlinam, ki jih želimo zaščititi pred voluharjem, ob sajenju okoli korenin dodamo obilico grobega peska (lomljenec, rizelj), ki naj bi miškam z majhnimi nežnimi tačkami pokvaril veselje do kopanja rovov. No, rizelj v granulacijah 4-8 mm in 8-16 mm za tačke ljubljanskih voluharjev očitno ne predstavlja ovire. NE DELUJE.
Vrtnarji v tujini v sadilne jame dodajajo tudi drobljene školjke, ki so stranski produkt predelave školjk za prehrano. Te naj bi s svojimi ostrimi robovi v obliki zastirke tudi polžem preprečile dostop do nežnih rastlin. Ta produkt pri nas ni na voljo, zato njegova učinkvitost ostaja nepreverjena.
Zastirka iz lomljenih školjk je priljubljena v Veliki Britaniji in ponekod v ZDA, kjer predelajo veliko školjk / Profimedia
6. Psi in mačke
Sosedova mačka, ki redno obiskuje ‘testni’ vrt, se ne more pohvaliti z omembe vrednimi rezultati, saj je populacija voluharjev kljub njenim patruljam vsak dan številčnejša. Je pa nekaj temnosivih nepridipravov svojo življenjsko pot končalo v gobcu enega od domačih kužkov. A razdejanje, ki ga v cvetnih gredah in na trati za sabo pusti motiviran lovski pes, za nekajkrat prekaša škodo od voluharja. DELUJE?
Pes resda lahko ujame voluharja, a pri tem naredi precejšnje razdejanje / Profimedia
7. Priljubljeno sredstvo na slovenskem: karbid
Medtem ko tuji viri priporočajo razne dimne patrone, pa slovenski vrtičkarji na forumih prisegajo na navaden kalcijev karbid, ki ga večina sicer pozna po drugačni rabi.
No, za razliko od prazničnega pokanja, tu ne služi za povzročanje hrupa. Etilen (acetilen po starem), ki se sprosti v reakciji med kalcijevim karbidom, ki ga nasujemo v voluharjev rov in vodo, ki jo dodamo, naj bi zapolnil celoten sistem rovov in miši pognal v beg. Za razliko od vseh prej naštetih metod, se je ta (vsaj kratkoročno) izkazala kot učinkovita, saj že prvi dan po uporabi na vrtu ni bilo sledov voluharjeve aktivnosti (novih rovov, lukenj, manjkajočih rastlin). Kako dolgo bo učinek držal, ostaja neznanka, a lahko rečemo, da karbid DELUJE.
Karbid lahko kupimo v specializiranih prodajalnah in na spletu, njegova cena pa je, v primerjavi s prej omenjenim evkaliptovim repelentom (za ceno 150 gramov repelenta lahko kupimo kilogram in pol karbida), ugodna.
V reakciji med karbidom in vodo nastaneta plin etilen, ki izpuhti, in gašeno apno. To je izjemno bazično in prav zato obstaja tveganje, da bi s pogosto (večkrat letno) rabo karbida z leti lahko preveč dvignili pH prsti, kar pa je praktično nemogoče popraviti. Kot povsod, tudi pri rabi karbida za odganjanje voluharja zmernost in preudarnost ne moreta škoditi.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
