Petarde, rakete in ognjemeti so del novega leta. Tradicija izvira iz antične Kitajske, kjer so odkrili in izkoristili eksplozivne lastnosti različnih kemičnih mešanic, predvsem smodnika. Na Kitajskem so v antičnih časih z majhnimi eksplozijami s smodnikom napolnjenih bambusovih stebel preganjali zle duhove. Kasneje se je ta tradicija skupaj s smodnikom prenesla v Evropo. Vendar se največje eksplozije, ki jih je doživelo človeštvo, ne morejo primerjati z novoletnimi petardami.

Eksplozija v Halifaxu

Mestece Halifax v Kanadi je 6. decembra 1917 prizadela največja od človeka povzročena eksplozija kot rezultat nesreče, v tem primeru trčenja dveh parnih ladij. Industrijsko mesto Halifax je bilo v času prve svetovne vojne eno najpomembnejših svetovnih pristanišč. Zaliv, ob katerem je ležalo pristaniško mesto, je bil povezan z Atlantikom preko ožine, ki je bila ključna okoliščina trčenja, ki je povzročilo eksplozijo. Norveški parnik Imo je zapuščal pristanišče, ko je v ožini naletel na francoski parnik Mont-Blanc, ki je bil polno naložen z vojnim eksplozivom. Ladji se nista sporazumeli glede strani prehoda ožine ter trčili.

Ogenj je hitro zajel Mont-Blanc, večina posadke je zapustila ladjo in poskušala opozoriti prebivalce, vendar angleško govoreči prebivalci niso razumeli francoskih mornarjev. Ladja je gorela skoraj 20 minut, preden je s petino sile atomske bombe Hirošime izravnala mesto in povzročila 18 metrov visok tsunami v zalivu. Eksplozijo je bilo slišati in čutiti tudi 360 kilometrov vstran, del sidra ladje, težak več kot 500 kilogramov, pa je odneslo skoraj 4 kilometre vstran.

Eksplozija na Heligolandu

Nemški otoček Heligoland je bil tekom druge svetovne vojne priljubljena tarča britanskega letalstva za bombardiranje in polaganje morskih min, saj je bližina nemških pristanišč zagotavljala stalen promet nemškega ladjevja in nevarnih podmornic. Po vojni je otoček ostal nenaseljen ter pod angleškim nadzorom, ki je ga uporabljala podobno kot tekom vojne – za izvajanje bombnih poskusov in treningov. Leta 1947 so se ga očitno naveličali, saj se je angleško poveljstvo odločilo otok razstreliti. Cilj detonacije skoraj 7 ton razstreliva je bilo uničenje obrambnih instalacij, vendar bi tudi uničenje celotnega otoka zadovoljilo poveljstvo.

Eksplozija, ki velja za eno največjih ne-nuklearnih eksplozij je stresla otok do temeljev, vendar ga ni izbrisala iz obličja Zemlje. Ko je Velika Britanija leta 1952 otok vrnila Nemčiji, so morali stare karte narisati povsem na novo, odstraniti ogromno nedetoniranega eksploziva ter ponovno izgraditi infrastrukturo in domove, preden je bil otok spet pripravljen za naselitev.

Castle Bravo

Leta 1954 so ZDA izvajale poskuse s termonuklearnimi bombami na atolu Bikini v Tihem oceanu. Operacija Castle Bravo jim je dala lekcijo, ki je še dolgo ostala na vesti ZDA. S petnajstimi megatonami eksplozivne moči – približno 1200-krat močnejša od bomb, odvrženih na Nagasaki in Hirošimo – velja še danes za najmočnejšo nuklearno eksplozijo, ki so jo izvedle ZDA. Njena moč je bila skoraj trikrat močnejša od pričakovane, saj raziskovalci še niso povsem razumeli obnašanje različnih radioaktivnih izotopov. V prvi sekundi po detonaciji je nastala ognjena krogla premera 7 kilometrov, ki je bila vidna 450 kilometrov stran, gobasti oblak pa je v 10 minutah dosegel višino 40 kilometrov.

Zaradi nepričakovane moči eksplozije je bila tudi toliko večja količina radioaktivnega materiala, spuščenega v ozračje, ki je povzročila kontaminacijo atola in bližnjih naseljenih otočij ter Japonske ribiške ladje, ki je svoj močno ožarčen ulov – eden od ribičev je umrl zaradi radiacijske bolezni – že distribuirala po vsej Japonski, preden so ZDA opozorile javnost na svojo napako.

Eksplozija, ki jo je povzročila Tsar bomba

Tsar bomba je brez dvoma največja eksplozija, ki jo je povzročil človek. Sovjetski vojaški znanstveniki so poskus izvedli 30. oktobra leta 1961 nad testnim območjem, polotokom Novaya Zemlya, na samem severu Rusije. Bomba je bila odvržena z višine 10,5 kilometrov ter detonirala na višini štirih kilometrov. Nastala ognjena krogla je imela premer 8 kilometrov in je skoraj ogrozila letalo, ki je bombo odvrglo, bila pa je vidna 1000 kilometrov stran, gobasti oblak pa se je dvignil do višine 64 kilometrov – sedemkratno višino Mount Everesta. Do 900 kilometrov vstran so pokale okenske šipe, seizmični šok so zaznali še pri njegovem tretjem obhodu Zemlje.

Tsar bomba je bila tako velika, da so morali bombniku Tu-95 odstraniti vrata bombnega predela in del rezervoarjev goriva, kar je pomenilo, da je bila neuporabna za dejanski bombni napad na sovražnika. Zaradi nepraktičnosti in razvoja novih tehnologij so vojaške sile opustile izdelavo bomb takšne moči, vseeno pa ostajajo monument hladne vojne.

acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej