Odpri galerijo

Protesti so se kot val začeli širiti iz ene države v drugo. 1 / 9

Zdi se, da je zlom Mubarakove vladavine v Egiptu povzročil vstaje po skorajda vseh arabskih državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Val protestov, ki se je začel že v decembru 2010, je doslej povzročil zgodovinske spremembe v ustroju Tunizije, Egipta in Libije, ‘pljusknil’ pa je tudi v praktično vse okoliške države. Kako poteka širjenje protestov a arabskih državah in kje se je sploh začelo?

Začetek protestov v Tuniziji

Protesti, ki so zajeli severno Afriko in Bližnji vzhod, so se začeli v Tuniziji, državi, ki je trpela pod visoko stopnjo brezposelnosti, korumpirano vlado in omejenimi političnimi pravicami državljanov. Val protestov v sicer mirni državi je 17. decembra sprožil 26-letni Mohamed Al Bouazizi – obupan in razočaran nad policijo, ki je zaprla njegovo stojnico, edini vir dohodka osemčlanske družine, se je polil z bencinom in zažgal. Dejanje obupa je bilo iskra, ki je sprožila proteste, ki so se širili po arabskih državah. Protestniki so uspeli z oblasti vreči predsednika Ben Alija, ki je vladal 23 let. Njegov strankarski kolega, ministrski predsednik Ghannouchi, je poskušal pomiriti proteste, vendar je tudi sam moral odstopiti, izredno stanje v državi pa se nadaljuje. Za Libijo in Egiptom je Tunizija tretja po smrtnih žrtvah protestov – po poročanju Združenih narodov je bilo ubitih 223 ljudi.

Egiptovska revolucija

O revoluciji v Egiptu je bilo že toliko napisanega, da ne bomo izgubljali besed z njo. Zaradi medijske izpostavljenosti mnogi celo mislijo, da je bila povod širjenja protestov v arabskih državah, vendar temu ni tako. Proteste v Egiptu je podžgal uspeh nasprotnikov režima v Tuniziji, saj so se začeli le 10 dni po odstopu tunizijskega predsednika.

Druge države severne Afrike in Bližnjega vzhoda

Hkrati z Egiptom ali ponekod celo še prej, so tudi druge arabske države zajeli protesti. 29. decembra so se začeli protesti proti alžirskemu vojaškemu režimu, ki je pred devetnajstimi leti razglasil izredno stanje, ki je trajalo vse do letošnjega februarja. Preklic izrednega stanja je bila neposredna posledica vse številnejših protestov, kljub temu pa oblast ni doživela večjih sprememb.

Večji protesti so potekali tudi v Omanu, Jemnu, Savdski Arabiji, Bahrajnu, Iraku in Iranu, v katerih je bilo več smrtnih žrtev, pa tudi, po vzoru Tunizije, samosežigov. Večinoma so protestniki dosegli pozitivne učinke, torej manjše ali večje korake k demokratizaciji držav. Manjši protesti brez zaenkrat večjih sprememb so se odvijali tudi v Jordaniji, Mavretaniji, Sudanu, Palestini, Siriji, Somaliji in številnih drugih arabskih državah, večinoma sicer brez večjih sprememb, le sudanski diktator Omar al Bašir je napovedal, da čez štiri leta ne bo več kandidiral za predsednika – a tega bojda ni storil zaradi pritiskov.

Državljanska vojna v Libiji

Manjši protesti so Libijo zajeli že sredi januarja, vendar brez večjih posledic. Libijski voditelj Moamer el Gadafi je vpričo širjenja protestov v arabskih državah opozoril opozicijske aktiviste, naj ne vznemirjajo miru v državi, vendar te besede niso dosegle želenega efekta. Ob aretaciji aktivista za človekove pravice 15. februarja se je zbralo 600 protestnikov, ki so jih je nasilno zatrli policija in najeti plačanci. Protesti so se vneli po vsej državi, nasilje na obeh straneh se je stopnjevalo, 24. februarja je vse več poročil opisovalo dogajanje v državi kot državljansko vojno. Celo sam Gadafijev sin Saif el Arab el Gadafi naj bi se naslednji dan pridružil množicam in povedal, da si bo njegov oče ob uspehu protestnikov najbrž sam vzel življenje ali poskusil pobegniti v Južno Ameriko. Tudi v Libiji je internet igral pomembno vlogo v protestih – kratka šifrirana sporočila preko libijske strani za zmenke so sporočala protestnikom napredek revolucije.

Kljub temu, da Gadafi nima naklonjenosti prebivalstva, je še zmeraj dovolj močan, da se trdno oklepa oblasti, čeprav postaja vse bolj jasno, da bije izgubljeno bitko. Ali bo ob padcu trenutno najdlje vladajočega diktatorja širjenje protestov po arabskih državah dobilo še večji zagon? Pogledi se sedaj obračajo proti Iranu, ki je že nekaj časa trn v peti Zahoda.

acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej