foto:Profimedia
Trinajstega maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času je Zaplotnik sporočil veselo vest: “Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi.” Štremfelj se še zdaj živo spominja teh zgodovinskih trenutkov. Po 45 dneh boja z zahtevnim zahodnim grebenom, hudim mrazom, močnim vetrom in pomanjkanjem kisika sta to zmagoslavje doživela čustveno, malce sta se potrepljala po ramenih in “pojokcala”, a brž sta se morala posvetiti sestopu z gore.
Štremfelj, ki je kot komaj 22-letnik dosegel vrh Everesta, je zasluge za uspeh pripisal Zaplotnikovi neomajnosti in spodbudi. Plezanja je bilo v primerjavi s tem, koliko je bilo dela s prenašanjem opreme, hrane in postavljanjem šotorov, relativno malo. Čeprav je bila ekipa šerp vrhunska, so bili po dveh mesecih zgarani, a motivacija je naredila svoje. Dosežen vrh pa je bil po njegovem mnenju uspeh celotne odprave, ki je dihala za skupni cilj.
Dva dni pozneje, 15. maja ob 14.30, je bazni tabor zajel nov val navdušenja, ko so vrh najvišje gore sveta dosegli še trije člani odprave. Oglasil se je Stane Belak – Šrauf: “Tone, pozdravljam te z najvišjega vrha sveta!” Z njim sta na Everestu stala Stipe Božić, prvi Hrvat na Everestu, in Nepalec Ang Phu, prvi človek v zgodovini, ki se je na Everest povzpel po dveh različnih smereh. Veselje na vrhu je bilo nepopisno, se je teh dogodkov spominjal Božić, ki je odpravo dokumentiral tudi s kamero, a zaradi Ang Phujeve smrti je grenkoba zajela vso odpravo.
Zaradi slabih razmer so morali med sestopom po Hornbeinovem ozebniku v zahodni steni bivakirati. Šestnajstega maja so se že srečali s tovariši, ki so jim prišli naproti, ko je vodja višinskih nosačev jugoslovanske alpinistične himalajske odprave, ki je delovala v zahodnem grebenu Everesta, nenadoma zdrsnil v prepad. Izčrpani šerpa je segel po čaju, sedel na sneg in omahnil v smrt. Padel je 2000 metrov nižje. Naslednji dan so ga našli mrtvega na robu ledenika Rongbuk.
Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 18 Slovencev po treh različnih smereh. Slovenski alpinisti se lahko pohvalijo s prvenstveno smerjo, z ženskim vzponom, vzponom brez uporabe dodatnega kisika in prvim smučarskim spustom z vrha. Zavidljiva statistika Slovence uvršča v sam vrh himalajskih velesil.
Čeprav v tistih časih ni bilo ne duha ne sluha o satelitskih telefonih in so bili edina vez z domom pisma in radioamaterska povezava, je z odpravo dihala vsa Jugoslavija, dosegle so jo tudi želje jugoslovanskih političnih veljakov, da bi bilo primerno osvojiti vrh Everesta na praznik dela, 1. maja, ali pa 9. maja, na dan zmage. A alpinistični dan zmage je bil 13. maj 1979, dan zmage za celotno odpravo, ki je tri mesece garala na gori gora.
O odpravi Everest 79 je bilo precej napisano. Izšle so knjige Mount Everest – Sagarmatha (Marijan Krišelj), Everest (Tone Škarja s soplezalci), Kruta gora (Marjan Raztresen), Lotosov cvet (Marijan Krišelj), zgodbe v revijalni obliki (Ivan Kotnik, Vlado Mesarić) ter kot deli drugih knjig (Pot, Na vrh sveta, Na vrhovih sveta), poleg številnih člankov v domačih in tujih revijah.
Vodja odprave je bil Tone Škarja, njeni člani pa Stane Belak (namestnik vodje), Tomaž Jamnik (vodja transporta), Bojan Pollak (organizator prehrane), Roman Robas (odgovoren za finančno in materialno poslovanje), Evgen Vavken (glavni zdravnik), Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božić (snemalec), Muhamed Gafić, Viki Grošelj (odgovoren za fizične priprave), Stane Klemenc (odgovoren za ekonomsko propagando), Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Štefan Marenče (konstruktor žičnice na sedlo Lho La), Vanja Matijevec, Vlado Mesarić, Dušan Podbevšek (skladiščnik), Muhamed Šišić, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič (zdravnik na gori), Nejc Zaplotnik in Jože Zupan.
Kot spremljevalci so se odpravi pridružili radijska poročevalca Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Rade Kovačević in Marjan Raztresen, televizijski snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.
Poleg zveznega oficirja je na odpravi sodelovalo še 28 šerp (sirdar ali vodja šerp, 19 višinskih nosačev, trije kuharji in trije njihovi pomočniki ter dva kurirja).
V pripravah na odpravo se je izkazal glavni zdravnik Vavken, ki je organiziral popolne zdravstvene preglede za vse moštvo, nagovoril prijatelje stomatologe za vsa zobna popravila, zbral zdravila in medicinsko opremo tudi za težje primere, hkrati pa dobil dovoljenje Kliničnega centra, da je odprava v njegovih kletnih etažah dva meseca zbirala in pakirala vseh 18 ton opreme in hrane za ves čas dela na gori.
Vavken je bil zdravnik na pohodu in v baznem taboru na višini 5350 m (zdravnik na gori je bil Igor Tekavčič), kjer je ob svojem rednem delu postavil še kopalnico za člane ter poskrbel, da se je kuhinjska posadka držala osnovnih načel higiene.
Manj kot štiri leta po uspehu je v snežnem plazu na pobočjih 8125 metrov visokega Manasluja v Himalaji 24. aprila 1983 umrl Nejc Zaplotnik. Plaz je skupaj z njim odnesel tudi splitskega alpinista Anteja Bućana.
Šest let po plezanju na najvišjo goro sveta je 22. aprila 1985 med vračanjem z vrha 8505 metrov visokega Jalung Kanga omahnil v smrt Borut Bergant – Čita iz Tržiča.
Na predbožični dan leta 1995 je odšel Stane Belak – Šrauf iz Kamnika s soplezalko, 2. januarja so na vršiški cesti našli njegov zasnežen avto. Šele 21. maja 1996 so gorski reševalci in njihovi lavinski psi našli v snežnem plazu pod severno steno Male Mojstrovke truplo Jasne Bratanič iz Celja, tri dni pozneje pa še Belakovo.
Glavni zdravnik odprave Vavken je zaradi neozdravljive bolezni umrl leta 2007, isto leto je zaradi srčne kapi umrl radijski tehnik z odprave Slavc Šetina.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
