Odpri galerijo

Axel vokalno ni zdržal skoraj triurnega nastopa 1 / 25

Pisal se je 29. junij 2012, dan, ko se je legendarna ameriška hard rock zasedba Guns N’ Roses že drugič v roku manj kot dveh let odločila nastopiti v neposredni bližini Slovenije. Slovenija in Slovenci se zaradi tega dogodka glavnemu in zadnjemu ustanovitvenemu članu, pevcu Axlu Roseu seveda nismo posebej vpisali v spomin. Vprašanje je, če sploh ve, da sta Zagreb, kjer so Guns N’ Roses nastopili septembra 2010, in jezero Schwarzlsee v bližini avstrijskega Gradca, »kraj zločina« včerajšnjega koncertnega spektakla, drug od drugega oddaljena le 200 kilometrov in da med njima leži Slovenija. A to je že povsem druga (nepomembna) zgodba in vsi vemo, da znanje Američanov na področju geografija šepa.

Alkbottle pričeli zgodaj popoldne

Preden se povsem posvetimo zvezdam večera, bo nekaj besed namenjenih še predskupinam, ki so poskrbele za ogrevanje  glasilk, medtem ko je za vroče glave poskrbelo poletno sonce, ki se je, razen nekaj minut pred nastopom finskih Sonata Arctica, ko nas je ohladila rahla plohica, neutrudno kazalo z najmočnejše plati. Točno ob napovedani uri, in sicer že ob 16.20, kar je za koncert precej zgodaj, a za festival (petkov koncertni spektakel je bil promoviran kot »Seerock Festival«) nekaj povsem normalnega, so na oder stopili lokalci Alkbottle. Ko so Alkbottle udarili po svojih inštrumentih, je bilo koncertno območje še relativno prazno, prvi obiskovalci so prihajali na prizorišče zelo počasi. A to tistih nekaj deset poznavalcev te avstrijske zasedbe sploh ni motilo, oni so uživali v zgodnjih zabavljaških hard rock melodijah s posrečenimi besedili. Vsem, ki se sedaj sprašujete, kako tile Avstrijci sploh zvenijo, bo morda pomagalo naslednje: pričakovanja v zvezi z glasbo povsem izpolnijo asociacije, ki človeku šinejo na pamet, ko sliši njihovo ime.

Sonata Arctica razveselili le redke

Kot drugi nastopajoči so na oder stopili že omenjeni Sonata Arctica iz Finske. Sonata Arctica preigravajo power metal, pri tem pa stavijo na uporabo klaviatur. Toda žanrska oddaljenost od glavnega benda večera je bila prevelika, da bi množično ob zgodnji uri privabili dovolj obiskovalcev pred oziroma pod oder. Počasno polnjenje prizorišča je jasno kazalo, da je velika večina (povsem razumljivo) kupila vstopnice le za Guns N’ Roses, ostali pa so prišli ob zgodnjih urah le zato, da si priborijo najboljše mesto pred odrom. Seveda pa je med publiko bilo možno opaziti kar nekaj majic z logotipom Sonata Arctica, zaradi česar buren odziv prisotnih na kratek repertoar predstavljenih pesmi sploh ni bil presenetljiv.

Max Cavalera le še senca samega sebe

Med pripravami odra za nastop brazilsko-ameriške zasedbe Soulfly, ki so kot Sonata Arctica bili »premajhni«, da bi pritegnili večje število poslušalcev, je sonce ponovno pripekalo, kljubovale pa so mu številne stojnice s pijačami in hrano. Pomanjkanje interesa oziroma odraz nepoznavanja te zasedbe so bile predvsem prazne tribune, ki so zaobjemale osrednji prostor pred odrom. Te so se pričele odločneje polniti komaj med sedmo in osmo uro zvečer, ko so nastopali The Cult. Sicer pa so Soulfly z Maxom Cavalero (bivši pevec legendarne thrash skupine Sepultura) na čelu v začetku junija nastopili v Ljubljani. Mnenja o slovenskem nastopu so bila deljena, kritike pa so predvsem letele na pevca, ki je z leti postal le še senca odličnega kitarista in karizmatičnega pevca, za katerega je nekoč veljal. V isti (slabi) luči se je Max predstavil tudi v petek avstrijski publiki. Brez zanesljivih preostalih članov benda, ki ga prekašajo tako na inštrumentih kot tudi vokalno, bi bil nastop še bolj porazen. Predstavljene nezanimive avtorske pesmi, ki temeljijo na Maxovem bivšem bendu, katerega vpliv je bil vseprisoten in s katerim ta poskuša svojo glasbeno kariero umetno obdržati pri življenju, pa nista rešili niti priredbi Refuse/Resist ter Roots Bloody Roots, ki sicer med fani Sepulture veljata za največja hita.

The Cult na račun aktualnega albuma izpustili številne hite

Naslednji so veliki oder zasedli hard rock veterani The Cult. Zasedba, ki je v treh desetletjih zamenjala že nešteto članov in tudi preživela mnogo stilskih preobrazb, nas je z Billyem Duffyem in Ianom Ashtburyem na čelu pričakala v odlični formi in nam v 45 minutah servirala lepo dozo pravega kultnega hard rocka. Ianov vokal z leti ni izgubil skrivnostnega šarma, Billy pa je postregel z legendarno pozo, ki jo je moč najti na legendarni naslovnici albuma Sonic Temple iz leta 1989. Na žalost so kultni rokerji preveč resno vzeli predstavitev novega (sicer odličnega albuma) in tako smo bili prikrajšani za mnoge klasične hite, med drugim tudi Edie iz prej omenjenega albuma. Kljub temu zadržku smo bili priča super koncertu, ki še bolj dviguje pričakovanja pred nastopom zasedbe v Kinu Šiška ta četrtek.

GNR z odličnim repertoarjem, a manj odličnim Axlom

Sledilo pa je tisto, o čemer smo brali že na spletu: čakanje, čakanje in čakanje. Eno polno uro po pripravi odra za zvezde smo fani stali v vročini in čakali gospoda Axla & Co. Jasno, da so se kmalu pojavili žvižgi in vzkliki nezadovoljstva, a ob prihodu na oder je bilo vse prav kmalu pozabljeno. Iz zvočnikov je udarila naslovna skladba zadnje plošče Chinese Democracy, ki je bila tekom koncerta močno zastopana, takoj za njo pa Welcome To The Jungle. Axlova forma je v zadnjih letih nihajoča in tako smo bili tokrat priča slab(š)i vokalni predstavi v primerjavi z Zagrebom pred dvema letoma, zaradi česar je trpela izvedba večine njihovih največjih hitov, med katerimi je bend po nepotrebnim mučil s številnimi solo vložki in podobnim. A vseeno je ostareli bog hard rocka zadovoljil večino okoli petnajst tisoč glave množice. Kljub ne najboljšemu vokalnemu dnevu pa se rdečelasec, če se ni ravno umaknil v zaodrje, kamor je izginil med vsako pesmijo skorajda dvakrat, na odru še vedno razdaja. Komunikacija s publiko je sicer omejena na goli minimum, zato pa vsi akterji norijo gor in dol po odru in tako vzdržujejo visoko raven energije na relaciji bend–publika. Koncert GNR je trajal namreč skorajda tri ure in za razliko od klasičnih »dober večer – 12 hitov – lahko noč« koncertov nikoli ne veš, s čim bo bend postregel. Tako smo bili ta večer deležni kar sedmih komadov iz legendarnega prvenca Appetite For Destruction, akustične balade Patience in nekaj odličnih pesmi z albumov Use Your Illusion, s katerih je vredno izpostaviti redko izvajani Civil War in Estranged. V ta »golaž« skladb pa so Gunsi vmešali fragmente legendarnih rock himen in tako smo bili deležni Dizzyevega sola z motivom Baba O’Rielly (The Who), Axlovega igranja z Goodbye Yellow Brick Road (Elton John), ki je na navdušenje naroda prerasla v legendarno himno Pink Floydov Another Brick In The Wall, vse skupaj pa s svojimi komadi začinita še basist Tommy Stinson in kitarist Ron Thal. Najmlajši član zasedbe kitarist DJ Ashba pa je sploh poglavje zase, saj fant ob neprestanem tekanju gor in dol po odru in vrhunskem komuniciranju s publiko svoje delo opravlja z izjemno natančnostjo. Z njim v bendu ima Axl zares odlično zamenjavo za legendarnega Slasha in s tem legitimno pravico do uporabe imena Guns N’ Roses. Ob vseh naštetih dejstvih čas mine kot bi mignil in prekmalu smo zaslišali legendarne akorde uvoda v Paradise City, ki že od nekdaj oznanjuje konec koncerta GNR. Še poln izbruh pirotehnike, milijoni konfetov, priklon za lahko noč in koncertno doživetje je bilo mimo.

acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej