Jadralno padalstvo je zaradi svoje enostavnosti in letalne pestrosti v svoji kratki zgodovini postalo daleč najbolj množičen in priljubljen letalski šport. V Sloveniji je prisotno od leta 1986, pravi razcvet pa je doživelo štiri leta pozneje, ko so se razvila prva modernejša jadralna padala. Ta nam omogočajo, da se lahko z izkoriščanjem termičnih vzornikov dvignemo visoko pod oblake, od tam pa marsikdaj na zanimivo in dolgo avanturo, ki se lahko konča tudi daleč od našega vzletišča.
Tečaj jadralnega padalstva
Najhitrejša in najenostavnejša pot pod oblake je v tandemu z izkušenim jadralnim padalcem. Predhodno znanje ni potrebno, pri vzletu je potrebnih le nekaj korakov po pobočju vzletišča. Nekoliko daljša pot je pot samostojnega šolanja, ki se začne na šolskem poligonu s poleti le nekaj metrov nad tlemi. Šolanje običajno traja 8 dni, tečajniki pa v tem času pod budnim očesom inštruktorja opravijo najmanj 30 poletov z višinsko razliko 50 metrov. Tečaj se zaključi s tremi “pravimi poleti” z višinsko razliko več kot 300 metrov.
Upravljanje jadralnega padala
Pred vzletom s pobočja kupolo jadralnega padala razprostremo na tleh in jo pripravimo za vzlet. S potegom vrvic padalo dvignemo v zrak in z malo dobrodošle pomoči čelnega vetra vzletimo. Smer letenja upravljamo z rokami, v katerih držimo dve krmilni vrvici, ki sta pritrjeni na zadnji rob krila. Vzpenjamo se lahko le v termičnem vzgornjiku in na privetrnih pobočjih, povsod drugod pa se spuščamo. Hitrost letenja lahko uravnavamo z vrvicami za spreminjanje vpadnega kota krila, s katerim lahko padalo pospešimo vse do 50 km/h.
Oprema za jadralno padalstvo
Jadralno padalo je letalna naprava brez trdne konstrukcije – sestavljajo ga le kupola iz posebnega blaga, nosilne vrvice in letalni sedež. Krilo jadralnega padala je sestavljeno iz celic, ki se na sprednjem delu polnijo z zrakom in mu dajejo obliko ter vzgon. Jadralna padala so razvrščena v več kategorij, od bolj zahtevnih tekmovalnih padal pa do preprostih začetniških padal, ki so zelo stabilna in se brez posredovanja pilota rešijo iz vseh zahtevnih situacij. Poleg jadralnega padala potrebujemo še letalni sedež, čelado in radijsko postajo, pri koriščenju termičnih dviganj in navigaciji pa si pomagamo tudi z variometri in GPS-napravami. Standardni del opreme je tudi rezervno padalo, ki ga odvržemo v primeru hujšega zapleta z glavnim padalom, kar pa je pri sodobnih rekreativnih jadralnih padalih zelo redko.
Zvrsti jadralnega padalstva
Najbolj množična oblika jadralnega padalstva je rekreativno letenje v lepem vremenu, ki pilotom nudi varnost in večjo sproščenost pri letenju z opremo rekreativnega razreda. Z razvojem opreme in uporabo lažjih materialov se ponovno uveljavlja tudi trend gorskega letenja, ki je prevladoval v prvih letih tega športa. Eno izmed lepših doživetij je tudi nizko jadranje ob obalah na vetru, ki piha iz morja, adrenalinski odvisneži pa se bodo mogoče našli v raznovrstnih manevrih, ki jih omogoča akrobatsko letenje. Pri cross country preletih je potrebno znati izkoriščati termične vzgornjike, ki omogočajo polete tudi čez 500 km, kar je trenutno rekordna znamka, dosežena lansko leto v Južni Afriki. Seveda poznamo tudi tekmovalno jadralno padalstvo, ena izmed najbolj adrenalinskih preizkušenj pa je Red Bullov X-Alps od Salzburga do Monaka.
Jadralno padalstvo v Sloveniji
Poleti, ko so najboljši vremenski pogoji za letenje, slovenski jadralni padalci letijo iz več kot 80 registriranih vzletišč po vsej Sloveniji, zimo pa si krajšajo na Primorskem, kjer je jadranje možno tudi v najhladnejših mesecih. Med najbolj priljubljenimi vzletišči pri nas sta Bohinj in Krvavec, posebno mesto na svetovnem zemljevidu jadralnega padalstva pa ima tudi Posočje, ki se zaradi svoje naravne lepote in termičnih pogojev uvršča med kraje z najboljšimi pogoji na svetu.
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
