Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik med odpravo na Gašerbrum leta 1977.

Slovenski alpinisti so vse od leta 1975 v samem svetovnem vrhu, kar je za tako majhen narod s tako majhnim koščkom Alp pravi fenomen. To nam priznava tudi sloviti Reinhold Messner: ”Slovenci so v svetovnem alpinizmu prvi med prvimi.” V sedemdesetih in osemdesetih letih se je slovenski alpinizem dvignil na mednarodni oder z vrsto dosežkov, ki so jih dosegli ljudje, danes v zgodovino zapisani kot legende slovenskega alpinizma.

Pred šestintridesetimi leti nam je uspelo splezati na prvi osemtisočak in to po prvenstveni smeri. Z vzponom Belaka in Manfrede na 8463 metrov visoki Makalu po njegovi južni strani smo stopili v stik s svetovnim vrhom himalaizma, ki pa ga nismo le obdržali, temveč smo s svojimi vzponi stopili v ospredje in prevzeli vodstvo. Povzpeli smo se na vse osemtisočake, na mnoge po prvenstvenih smereh, poleg uspehov v Himalaji pa so bili naši alpinisti uspešni tudi v drugih visokih gorstvih, predvsem v Andih in Patagoniji. To nas je postavilo med alpinistično elito, kjer smo še danes.

Zlata doba slovenskega alpinizma: Franček Knez in Silvo Karo

Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič med vzponom na Fitz Roy v Patagoniji leta 1983.

Zvenečih imen iz zgodovine slovenskega alpinizma je seveda veliko, osrednja akterja zlate dobe slovenskega alpinizma v osemdesetih in devetdesetih letih pa sta bila nedvomno Franček Knez in Silvo Karo. Slovita kot drzna osvajalca velikih sten in imata za seboj izjemno statistiko vzponov – njuna skupna ”plezalska vsota” obsega skoraj 7000 smeri, pri tem pa v oči še posebej bode Frančkovih neverjetnih 729 prvenstvenih vzponov, kar je brez kančka dvoma elitni oziroma rekordni dosežek na svetovni ravni tega športa. Franček Knez in Silvo Karo v svetu modernega vrhunskega alpinizma veljata za nesmrtni ikoni, za znanilca hitrega alpskega sloga plezanja in alpinistična vizionarja, ki sta svoje športne motive iskala v strmih, ekstremno težkih smereh v največjih stenah sveta.

Silvo Karo je za svoje uspešno plezanje v Patagoniji in tudi drugod dobil mesto med najboljšimi 32 plezalci na svetu, ki jih je predstavil National Geographic v knjigi Voices from the Summit, oba pa sta za svoj prispevek k ugledu slovenskega alpinizma v svetu in večji prepoznavnosti Slovenije iz rok predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka prejela tudi visoko državno odlikovanje Red za zasluge.

Reinhold Messner: Velike stene

Izjemno uspešnost in kvaliteto slovenskega alpinizma priznava in poudarja tudi Reinhold Messner, najboljši alpinist in predvsem himalajec minulega stoletja, ter verodostojen kronist in ocenjevalec dogajanja v alpinizmu, ki uživa soglasno oceno svetovne avtoritete številka ena. V svoji knjigi Die grossen Wande predstavlja najpopolnejši pregled dogajanja v vrhunskem alpinizmu dvajsetega stoletja, v katerem imamo osrednje mesto prav Slovenci. V poglavju Največje stene je izbral 32 največjih dosežkov v Himalaji, ki si jih plezalci po državah delijo takole: Avstralcem, Norvežanom, Francozom in Švicarjem gre po eden; Rusom dva; Angležem, Američanom in Čehom po trije; po štirje pripadajo Nemcem, Italijanom in Japoncem; Poljaki so s petimi sami na drugem mestu, na prvem pa smo z osupljivimi osmimi prepričljivo Slovenci!

Messnerjev izbor je sledeč: južna stena Makaluja 1975, severna stena Čo Oja 1988, jugozahodni steber Kangčendzenge 1991, poskus v južni steni južnega vrha Jannuja, prvi vzpon na Menlung Tse 1992, severozahodna stena Ama Dablama 1996, zahodna stena Nuptseja 1997 in južna stena Daulagirija 1999. V svoji knjigi je Messner postavil brez dvoma največji in najpomembnejši spomenik slovenskim dosežkom v izjemno zahtevni in konkurenčni areni svetovnega alpinizma.

Zlati cepini za slovenski alpinizem

Kvaliteto pa nam tudi formalno priznava cel svet, saj so naši alpinisti trikrat dobili zlati cepin, prestižno priznanje za najboljši alpinistični dosežek leta na svetu: leta 1991 (Andrej Štremfelj in Marko Prezelj za prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčenzenge), 1996 (pokojna Tomaž Humar in Vanja Furlan za vzpon v severozahodni steni Ama Dablama) in 2007 (Marko Prezelj in Boris Lorenčič za prvenstveno smer v stebru Čomolharija ter pokojni Pavle Kozjek za alpinistični dosežek po izboru občinstva). Med nominacijami lahko izpostavimo Humarjev vzpon preko centralnega dela stene Daulagirija leta 1999, ki ga Messner ocenjuje kot najmlajši mejnik v osvajanju najtežjega, česar se je človek lotil v Himalaji.

Tomaž Humar in Marko Prezelj

Tomaž Humar med premikanjem meje mogočega.

Humarja in njegove dosežke seveda pozna vsa Slovenija, malo manj pa jih je slišalo za njegovega someščana Marka Prezlja, ki raje pleza daleč stran od medijskega pompa, za svoje drzne, vrhunske smeri pa se lahko pohvali s kar dvema zlatima cepinoma. Hrvaški himalajec Stipe Božič je nekoč duhovito pripomnil, da Humar morda ni bil najboljši alpinist v Kamniku, zagotovo pa je bil med najboljšimi na svetu.

acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej