Profimedia
Slovenska reprezentanca se na igre na Japonsko ni podala z visokimi pričakovanji. Potihoma so v ekipi, ki jo je sestavljalo sedem aktivnih udeležencev ter njihovi trenerji in spremljevalci, sicer upali na medaljo. A so se tudi zavedali, da je v zasedbi skoraj polovica novincev, za katere je letošnji Tokio pomenil predvsem nabiranje izkušenj za naslednje igre, ki bodo zaradi prestavljenih japonskih na vrsti že čez tri leta.
A na koncu so lahko Slovenci zelo zadovoljni. Dobili so oboje, izkušnje in uvid v potek paraolimpijskih iger za prihodnost in tiste športnike, ki bodo v naslednjih letih lahko prevzeli vodilne in vidnejše vloge v reprezentanci in slovenski paraolimpijski družini. Pa tudi medalje, te tudi v športu invalidov štejejo veliko, Slovenija je igre končala s srebrno in bronasto medaljo strelca Frančka Gorazda Tirška.
Igre v japonski prestolnici so bile sicer nekaj posebnega. To so športniki vedeli že pred prihodom, lahko so dobili vpogled pri olimpijcih, dogajanje v Tokiu pa je bilo tudi konec avgusta in v začetku septembra podobno.
Za zunanje opazovalce so bile najbolj viden učinek ukrepov in prepovedi prazne tribune. Le nekaj redkih izjem, ko so manjšim skupinam šolarjev dovolili ogled nekaj tekem, je nakazalo, kako bi bile igre videti v običajnih okoliščinah. Za navijaško spodbudo pa so v omejeni meri lahko poskrbeli le še drugi člani ekip, ki so imeli vstop na prizorišča.
Japonci so imeli nedvomno pripravljen scenarij za gledalce in večini športnikov je bilo žal, da na njihovih najpomembnejših tekmah v karieri ne morejo dobiti podpore navijačev in gledalcev.
V ozadju pa je bilo še veliko ukrepov, ki so omejili športnike in vse, ki so bili povezani z igrami. Oddajanje vzorcev sline in testi vsak dan, aplikacija, s katero so Japonci nadzirali zdravstveno stanje vseh gostov, prepoved uporabe javnega prevoza, prepoved druženja z domačini in še kaj so bile stvari, ki so marsikomu bivanje na Japonskem močno zagrenile, po drugi strani pa poskrbele, da ni bilo velikega porasta okužb ter da so igre sploh lahko izvedli.
To pa je bil nenazadnje po lanski prestavitvi in strahu, da iger tudi letos sploh ne bo, tudi glavni cilj prirediteljev in udeležencev.
Po tekmovalni plati je Tokio 2020 Sloveniji prinesel drugo in tretje ter 24. mesto strelca Frančka Gorazda Tirška, deseto in 42. za drugega člana strelske ekipe Franca Pinterja, deveto in 13. mesto kolesarja Aneja Dopliharja, sedmo mesto atleta Henrika Planka, dve 16. plavalca Tima Žnidaršiča Svenška, slovo po predtekmovanju v skupini v namiznem tenisu za Luko Trtnika in uvrstitev v osmino finala za lokostrelca Dejana Fabčiča.
Tiršek in strelska ekipa so tihe želje spremenili v povsem konkretne uvrstitve tudi na zmagovalnih stopničkah in s tem “rešili” igre, vsaj po mestih pri vrhu.
A kot so vseskozi poudarjali v slovenski ekipi, so igre tudi priložnost za mlade ali še neizkušene tekmovalce. Nastop na tej ravni je lahko velika spodbuda za nadaljnje delo, omogoča pa tudi vpogled v sistem dela in v to, kaj igre prinašajo. Novinci Trtnik, Doplihar in Žnidaršič Svenšek bodo lahko v Parizu 2024 tudi s tokijskimi izkušnjami naredili še korak naprej, morda pa se jim bo pridružil še kdo, ki ga tokrat ni bilo v slovenski postavi.
Za paraolimpijske igre sicer velja, da je velikokrat že uvrstitev na tekmovanje zelo dober dosežek, saj je število športnikov manjše kot na olimpijskih igrah, kvote za posamezne države so omejene, norme za uvrstitve med paraolimpijce pa zahtevne.
“Za organizacijo iger bi rekel, da je 10 od 10. Japonci so poskrbeli za varnost, tudi sami skrbimo zase. Že to, da sem se takih iger udeležil, je neverjetno, dobil sem več spodbude za naprej in sem si za Pariz že postavil višje cilje,” je Žnidaršič Svenšek ocenil prvi nastop na igrah.
Tudi vodja ekipe v Tokiu Boro Štrumbelj je poudaril, da je poleg tekmovalnega vidika pomemben tudi spodbujevalni. Takšen velik dogodek, kot so paraolimpijske igre, lahko pomeni spodbudo za vse invalide, ki še oklevajo, da bi se pridružili športnikom. V krovni zvezi za šport invalidov želijo tudi s pomočjo vpliva teh iger privabiti čim več predvsem mladih, da se pridružijo športnikom in morda nekoč v prihodnost tudi sami okusijo tekmovalno plat paraolimpijskih iger.
Eden najbolj izkušenih v letošnji slovenski odpravi pa je Dejan Fabčič. Na teh igrah je nastopil v lokostrelstvu, pred tem je bil leta 2008 udeleženec plavalnega tekmovanja, leta 2016 pa kajakaškega. A poudarja, da je vtis, kako lahko je priti na igre, napačen.
“Zdaj se vidim v lokostrelstvu in ne razmišljam o nobeni drugi panogi. Težko je narediti primerjavo med igrami. Rad pa bi rekel, da se mogoče sliši enostavno priti na igre, če si samo zaželiš. A je to daleč od resnice. V vsaki panogi je v ozadju veliko dela in odrekanja, strokovne pomoči, imel sem izvrstne trenerje. Brez ekipe in družine, ki mi stoji ob strani ob vsakem športu, se ne bi dalo priti na igre.”
Facebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej
