Od kod izvira aikido?
Aikido je japonska borilna veščina, ki se je razvila v prvi polovici prejšnjega stoletja. Njen ustanovitelj je bil veliki učitelj ali o-sensei Morihei Ueshiba, ki je v mladosti preizkusil vrsto starodavnih japonskih borilnih veščin, izpopolnil pa se je v aiki-jujutsuju. To veščino je tudi poučeval, a je z leti vse bolj opuščal uporabo orožja (noža, palice, meča) pri vadbi, prav tako tudi atemijev (udarcev), gibanje pa je iz lineranega postalo vse bolj mehko in krožno. Največji doprinos Ueshibe je gotovo uporaba kokyo-nage, kar pomeni „met z dihom“ oz. princip kokyo-ho.
Ravno ta zagotavlja vadbo, ki je prijazna do nasprotnika, in omogoča, da posameznik z vadbo nadaljuje v pozna leta. V aikidu je namreč velik poudarek na tem, da se napadalca (uke-ja) ne poškoduje. Ta miroljubna zahteva je lepo izražena v izjavi, ki se jo pripisuje ustanovitelju, spodbudila pa naj bi jo izkušnja dveh svetovnih vojn: „Pot bojevnika (budo) je bila razumljena narobe. Ta ni sredstvo za ubijanje in uničevanje drugih. Tisti, ki želijo tekmovati in drug drugega premagovati, delajo hudo napako. Udariti, poškodovati ali uničiti je najhuša stvar, ki jo človeško bitje lahko naredi. Resnična pot bojevnika je preprečiti takšno klanje – to je umetnost miru, moč ljubezni.“
Zakaj trenirati aikido?
Aleksandr Starovojtov – Saša je šest let trener aikida, trenirati je začel v Pragi, ker je potreboval izgovor, da je lahko šel iz službe prej kot po dvanajstih urah dela. “Vsak ima svoj razlog. Zame je pri aikidu najbolj privlačno to, da je aikido tudi umetnost življenja. Spretnosti, ki jih pridobim na treningu, lahko uporabljam tudi, ko me nihče ne napada. Prej sem vedno našel koga, ki je hotel biti v konfliktu z mano. Zdaj vem, da ni zmagovalcev. Ko si enkrat zmagovalec, drugič nujno zgubiš.”
Matjaž, sedaj eden od trenerjev v klubu Dokiai, je na aikidu pristal čisto po naključju: „Videl sem plakat s sliko človeka, ki je letel po zraku, s hrbtom proti tlom. Zgledalo je kul in rekel sem si: ‘To moram probat.’“ Ko je prišel na začetni trening, ga ni pričakalo nič takšnega, kljub temu pa je bilo zanimivo. Všeč mu je bila netekmovalnost in obljuba celoživljenjskega treniranja, ter seveda, da je aikido borilna veščina. Po šestih letih treniranja pravi: „Zdaj sebe vidim kot nekoga takega na plakatu. Ampak tudi to je samo ena stopnja v aikidu.“
Tadej M. pa mi je zaupal, da mu je aikido pomagal premagati krizo srednjih let: „Ne samo, da je aikido manj uničujoč za telo kot razne popoldanske rekreacije in priprave na maraton, nauči te tudi obvladovati bolečino. Na trening aikida gledam kot na investicijo, s katero bom na bolj dostojanstven način prenašal telesne omejitve, ki pridejo s starostjo.“
Ni tekmovanj in nasprotnika ne želimo poškodovati
Ne le z bojevniki, ki letijo po zraku, aikido privlači tudi s svojo filozofijo. Tadej M. je povedal, da ga je prav ta pritegnila do te mere, da je s treniranjem aikida tudi nadaljeval. „Na začetku me je pritegnila povezava principov aikida z mojimi osebnimi principi v življenju. Sestavljanje smisla bivanja, ki sem ga prej iskal na raznoraznih koncih, se mi je z aikidom postavilo v jasno sliko.“
Mnoge zbega podatek, da v aikidu ni tekmovanj. Na spletni strani dokiai.com lahko preberemo: „Smisel aikida je v iskanju popolnosti izvajanja tehnik, premagovanje notranjih nasprotij in v osebnostni rasti.“ Tekmuješ torej sam s sabo, to pa je nekaj najtežjega.
Miroljubnost ne pomeni, da se aikidoke (učenci aikida) na treningih božajo, ali, kot se jim pogosto očita, plešejo. Da se sploh lahko odločiš, da nekoga ne boš poškodoval, moraš najprej vedeti, kako ga lahko poškoduješ in da ga lahko, sicer odločitev nima nobenega smisla niti prave vrednosti. Nenazadnje je aikido borilna veščina, in da borbo lahko presežeš, jo moraš najprej usvojiti.
V miroljubnosti in netekmovalnosti je tudi kal zelo pomembne vrednote aikida – dostojanstva. Trening in vsa miselna naravnanost aikidoke je prežeta z dostojanstvom. Lastno in hkrati tuje dostojanstvo ohranjamo z netekmovalnostjo in odsotnostjo želje po tem, da bi drugega ponižali, saj je nemogoče nekoga potisniti v blato, ne da bi pri tem oškropili tudi sebe.
Komu aikido koristi?
Kot največje koristi aikida za mladega človeka je Matjaž navedel disciplino, nadzor nad lastnim telesom, lepšo držo, sproščenost in naravne gibe. To so vse lastnosti, ki pomagajo tudi pri drugih športih. Razvijejo se mišice nog in stabilizatorne mišice, ki pomagajo držati ravnotežje, ob poškodbah pa se naučiš poslušati lastno telo. „Poleg tega pa sem izgubil tremo pred nastopanjem pred publiko, recimo pri referatih in podobnem.“
Res velika pridobitev je obvladovanje stresa: “Prideš na trening. Okrog tebe je stres – nekdo te ves čas napada. Telo se nauči ta stres sprejemati. Telo ima spomin na te kritične situacije, zato v stresnih situacijah odreagira, še preden se začne zaresen stres. Stres namreč sproži predčasne reakcije. Ko znaš telesno premagovati stres, ti to koristi na vseh področjih,” je povedal Saša.
Aikido trenirajo odrasli moški in ženske vseh starosti skupaj, včasih se jim pridružijo otroci in najstniki, ki imajo sicer svoje skupine, ki so bolj prilagojene njihovim sposobnosti in potrebam. Aikido ne postavlja skoraj nobenih fizičnih omejitev, vsak posameznik lahko namreč napreduje v svojem tempu. Kar očara predvsem ne več rosno mlade ljudi oz. tiste mlade po srcu, je to, da s treningom aikida lahko pričnemo kadar koli. “Starejši so dali fizično plast že skozi; ko si odrasel, se lahko bolj ukvarjaš z mentalnim in duhovnim razvojem,” je meni Saša. Kar pa ne pomeni, da “odrasli” na treningih ne pridobivajo na telesni pripravljenosti!
Pa je aikido res primeren za vse? Saša odgovarja: “Ja, aikido je primeren za vse ljudi. Vsak lahko najde svojega učitelja.”
acebook spreminja nastavitve, zato boste v prihodnje lahko videvali manj vsebin, ki jih z vami delimo na naših straneh. Če želite, da objavo, ki se vam zdi zanimiva, vidijo tudi vaši prijatelji, jo delite naprej